KULTURA OBLIKOVANJA LAS

Od kar obstaja človeštvo, obstajajo tudi »modne zapovedi« glede oblikovanja pričeske: tako moške, kot ženske.

Človek, ki je bival v votlinah, si je pustil lase rasti, saj je imel tako določeno zaščito. Ženske so si zelo kmalu v lase začele vtikati lesene vejice ali pa kosti poginulih živali in si tako »oblikovale« pričeske.

Če se povrnemo v dobo prvih velikih civilizacij, te segajo 3.500 let pred našim štetjem. Pojavile so se ob rekah Nil, Evfrat in Tigris, na Ameriški celini pa civilizacije, ki so bile tam pred vstopom prvih kolonialistov Špancev in Portugalcev.

Na prvo evropsko civilizacijo so vplivala ljudstva iz bližnjega vzhoda. Po njihovem propadu so se oblikovala na Apeninskem polotoku in na območju današnje Grčije nova ljudstva: Rimljani in Grki, ki so bili začetniki nove dobe – antike.

Oblačilna kultura in posledično tudi oblikovanje las, pri moških brade in obutve je nastajala pod močnim vplivom družbenih in kulturnih smernic takratnega obdobja. Tako predstavlja odsev družbenih vrednot in predpisov, družbenih in političnih stanj ter kulture posamezne civilizacije. Vse to je močno vplivalo na oblikovanje človekovega zunanjega videza.

Oblikovanje las pri Mezopotamcih so se razlikovala od tistih v Starem Egiptu. Vse je bilo odvisno od družbenega položaja posameznika. Sužnji so bili večinoma po glavi obriti, ženske so imele kratke lase, medtem ko je bilo pri vladarjih popolnoma drugače. Ženske so imele večinoma dolge lase ali pa spete in zelo na prefinjen način oblikovane. Oblikovanje moške brade je bila načrtno zelo lepo urejena.

Tudi v antiki je bilo tako. Frizure so se razlikovale glede na družbeni položaj. Ženski lasje so krasili številni dodatki, največkrat dragi kamni. Po stilu urejanja las niso moški v ničemer zaostajali. To se je preneslo tudi v prva stoletja našega štetja.

Iz grške kulture je veljala tudi poudarjanje omikanega duha in lepem telesu, kar je pomenilo, harmonijo človeške duše in telesa, za kar je veljalo estetsko načelo. Ta ljudstva so veliko dala na svojo zunanji izgled in so tako »razkrivala« bogastvo notranjega človeškega telesa. Tako kot so gube pri oblekah oziroma tunikah prosto padale in se prilagajale vsakemu gibu človeškega telesa ter ga posledično poudarjale, je tudi pričeska poudarjala to harmonijo. Pri oblikovanju slednje so upoštevali smer rasti las in naravni videz. Moški so večinoma nosili ravne lase in kratke pričeske; na čelo so jim lasje prosto padali. Ženske so nosile nazaj počesane lase, ki so bili na tilniku oblikovani v figo. Povsem enako je bilo tudi pri oblikovanju pričesk v rimski kulturi, ki se je z osvojitvijo novih območji prenašala tudi na druge narode, ki so živeli na osvojenem ozemlju.

Srednji vek ali kot ga nekateri poimenujejo kar »mračni srednji vek«, pa je na kulturi oblikovanja las oziroma pričesk pustil močan pečat. V prvih začetkih srednjega veka je sledila kultura oblikovanja dokaj slogu antike, potem pa je bilo slabšalno ali celo bogokletno kazati lase. Ženske so si jih prikrivale. Šlo je celo tako daleč, če se je kaj las videlo, so si jih preprosto odstrigle oziroma obrile. Moški so nosili krajše lase. Le vitezi so si puščali brke in brade, toda te izredno kratke. Pri cerkvenih dostojanstvenikih pa je to bilo povsem drugače. Vse to je bilo nekako do novega obdobja renesanse, ko so se na tem področju začele dogajati revolucionarne spremembe in lahko bi rekli, da so se posamezniki na tak način »uprli« veljavnemu družbenemu redu.

Popoln razcvet doživi oblikovanje las in pri moških brade v času baroka, ki se samo stopnjuje v rokokoju. Čez ušesa padajoči kodri pri ženskah so se v prvi polovici 17. stoletja postopoma dvigovali navzgor. Enako je bilo tudi z lasmi v zatilju. Nekako konec leta 1690 so se lasje začeli oblikovati v visoke pričeske na vrhu glave, ki so jih kombinirali z modnimi visokimi kapicami oziroma podlagami (funtangami). V času od leta 1750 do 1765 so oblikovali umetelne pričeske z drobnimi kodri. Lase so na zatilju pričvrstili navzgor in le redko so oblikovali daljše kodre. Modne spremembe so vplivale le na razpored kodrov in na dodatno okrasje z umetnim cvetjem, čipkami ali nakitom. V času klasicizma (od približno leta 1790 do 1820) so ženske lahko izbirale med različnimi modnimi pričeskami. Nekatere so se odločale pričeske, kjer so imele spete lase v figo na zatilju; druge pa za pristriženimi pričeskami, ki so jih poimenovali »Titusove pričeske«.

Nove pričeske so nastajale v 18. stoletju zaradi velikih družbenih sprememb v določenem časovnem obdobju, npr. med revolucijo ali pa kot upor oziroma kljubovanje določenemu družbenemu sistemu. Francoska revolucija od leta 1789 do 1795 je povzročila velike spremembe od obdobja poznega rokokoja h klasicizmu. Ekstremna umetelnost rokokojskih pričesk s trdnimi, umetno oblikovanimi in močno napudranimi kodri je počasi začela izginjati.

Začetek 19. stoletja je prinesel nove smernice v razvoju kulture oblikovanja las in brade. Množično se je pojavilo meščanstvo, ki se je želelo prilagajati visoki družbeni eliti, a je bilo omejeno s predpisi, tako kot preprosto ljudstvo. Njihove pričeske so bile dokaj preproste z raznimi dodatki in rutami iz različnih materialov, glede na družbeni položaj. Še vedno so bili moderni kodri pri ženskah, ki so se spuščali mimo ušes, ali so jih delno celo zakrivali. Nekatere ženske so jih kombinirale s figami na vrhu glave. Nekako po industrijski revoluciji ali še kakšno desetletje pa se lasje začnejo pomikati navzdol oziroma prosto padajo. Stranski kodri postajajo vse daljši, ne samo do ramen. Fige, ki so bile nekoč na vrhu glave, se sedaj pojavijo na zatilju in so bistveno manjše. Leta 1860 se pojavi nova oblika pričesk. Lasje so gladki, čez ušesa počesani lasje se združijo s figo v zatilju. Proti koncu 19. stoletja so ženske nosile gladke lase, počesane na prečo ali pa razdeljene lase na dva dela. Mnogo žensk se je odločilo za kratke pričeske. Modne variacije so bile omejene le na majhne spremembe dolžine in smeri česanja las in na različne dolžine preče. V sredini 90. let nosijo ženske gladke, s prečo razdeljene, naravne kratke pričeske. Ženske posegajo po klobukih in čepicah, nekatere pa, zlasti preprostejše, posegajo po rutah. Preprosta ženska pričeska s figo na zatilju se približuje grškemu slogu in je vedno bolj prisotna med preprostim prebivalstvom.

V začetku 20. stoletja se je začelo z vrednotenjem razuma, telesnega zdravja in storilnosti oblikovati nova načela, ki so zelo pripomogla pri oblikovanju las, posledično pričeske pri ženskah in moških. Pri slednjih je bil tudi izrazit pojav oblikovanja brade. Odpovedali so se okraskom v laseh in dodatnemu nakitu. Lepotni ideal postaja vedno bolj enostavnost. Ženske se borijo za enakovrednost. V njihovo kulturo oblačenja stopajo hlače in začne se poudarjati vitko telo. Lase imajo pristrižene, nosijo kratko frizuro. Lasje so kratki. S tem izražajo funkcionalnost in težnjo v borbi za enakovrednost do nasprotnega spola. Te težnje so po I. svetovni vojni, zlasti pa po letu 1930 še bolj izrazite.

Z narekovajem modnih smernic v oblačilni industriji so odvisne tudi smernice v kulturi pričesk, obutvi in drugih modnih dodatkih. Kratko pristriženi lasje predstavljajo »športno« pričesko, dolgi lasje pa poudarjajo ženstvenost. Slog (karakter) vsake modne pričeske določa kompozicija oblikovalnih elementov. Analiza trendov oblikovanja pričesk se tako kaže iz sezono v sezono in temu mnogokrat pokleknejo številni posamezniki, ki ne ločijo stvarnosti od močnih oblačilnih komponent industrije, ki načrtno propagira ideale.

Danes se posamezniki odločajo na tip frizure, ki poudarja njihov karakter in njihove vizualne poteze. Sledijo številni odtenki las, glede na barvni odtenek posameznikove kože. Mladi pa revolucionarno posegajo po barvah, ki bodejo v oči in posledično želijo nekaj povedati.

Pri pisanju vsega tega je treba poudariti, da gre pri kulturi oblikovanja las v pričesko in pri moških še brade, za izražanje človeške osebnosti. Individualni zunanji videz s telesnimi (razmerje telesa in obraza) in psihičnimi posebnostmi, daje vtis osebnosti. Psihične posebnosti pogosto težko prepoznamo. Pomagamo si z razporeditvijo na številne tipe ljudi: športni, elegantni, romantični, klasični. Kljub določenemu slogu časa in mode ostaja določena svoboda pri individualnem oblikovanju zunanjega videza.

Obraz je pri človeku najpomembnejši in najbolj osebni del  telesa. Pogled v oči in obraz daje prvi vtis vsakega posameznika, ki ga naredi na sogovornika. Pogosto ta vtis nehote istovetimo s celotno osebnostjo in značajem. Pričeska je zaradi svoje bližine z obrazom pomemben oblikovni element. Ne samo danes, pač pa skozi celotno zgodovino človeštva.

V obdobjih, ko je bila osebnost visoko cenjena, je obraz izstopal zaradi gladke pričeske ali je imel močne individualne poudarke v okviru tedanje mode. V času italijanske visoke renesanse (prva polovica 16. stoletja) so s spuščenimi ali v gladek rep počesanimi lasmi poudarjali posebnosti obraza. V drugi polovici 19. stoletja so nosili gladke, kratke pričeske, ki so bile po sredini glave ali ob straneh razdeljene s prečo, brada pri moških  pa je bila zelo individualno oblikovana.

Možnosti individualnega sloga, posebno pri oblačenju in oblikovanju pričesk, so v naši družbi še posebej številne. Poznamo pa družbene skupine, ki ne dopuščajo posameznega sloga, ravno zaradi tega, da se tudi s pričesko pokaže, da pripadajo določeni skupini ali sekti.

Kakor koli že, skozi zgodovino človeštva so pričeske odigrale številne pomembne vloge. Tako je bilo, tako je in tako bo …

 Viri:

- povzeto po svetovnem spletu

- Ditz, Marta. Oblačilni videz skozi stoletja