MAMA IN OČE

Mama in oče sta tisti osebi, ki otroka spremljata celo življenje ... ga učita in vodita po poti življenja do samostojnosti ... Težki pa so trenutki, ko jih izgubimo. O svojih starših pripoveduje naslednja zgodba, s katero je avtorica Metka Osojnik sodelovala na natečaju Povest o dobrih ljudeh.

ZGODBE O DOBRIH LJUDEH

MAMA IN OČE

Metka Osojnik

Takrat, ko si mlad, si kot ptica ... Vse ljudi okoli sebe imaš rad, toda z leti spoznavaš, kdo so tisti, ki so se najbolj dotaknili tvojega življenja …

V hiši, ki je bila naš dom, nas je živelo šest: trije otroci, mama, oče in stara mama. Otroci smo bili vedno veseli in razigrani. Imeli smo tudi nekaj prijateljev na vasi. Še danes se spominjam jeze svoje stare mame, kadar je žoga priletela v vhodna vrata. Okregala nas je kot najstrožji policaj, katerega smo se otroci bali. Razkropili smo se po vrtu in se skrili za debla debelih jablan. Pa vendar, naša otroška leta so tekla brezskrbno.

Oče je hodil v službo, mama pa je bila gospodinja. Delala je v hiši, delala je na polju;  kopala trdo zemljo, sejala, pa tudi žela zlato pšenico. Naša majhna kmetija ni imela strojev, le pridne roke. Doma pa smo jo čakali trije otroci, v hlevu kravica, dva pujska in nekaj kokoši - za domača jajca, mleko in meso.

Oče je bil »gospod« v železničarski uniformi, mama pa se je na to domačijo primožila. Bila je pridna, delovna, vajena težkih del.

To so lepi spomini na otroštvo, ki je prehitro zbežalo. Starši so se postarali, otroci pa smo odrasli in se razšli.

Prišla je bolezen, prišla je smrt; najprej mama, kasneje brat. Žalost v meni je bila nepopisna. Edino oče je dočakal starost. Pa še nekdo se je postaral; hiša, naš dragi dom. Ko jo je za vedno zapustil oče, je ostala prazna in zapuščena. Le spomini na minulo otroštvo, na smeh in petje, so jokali iz nje - skoraj 15 let. Pred očmi vseh se je podirala, včasih zaječala, včasih vabila v zaklenjeno notranjost.

Pa so prišli gradbeni stroji in samo še teptali in lomili: kuhinjo, spalnice z omarami, kopalnico z opremo in še in še. Kot da so hoteli izbrisati moje življenje, moje otroštvo, mojo mladost ...

Stala sem za oknom svoje hiše in si brisala solze, ki so mi  tekle po licih ob pogledu na podirajočo  domačijo.

V mislih sem se še enkrat poslovila od vseh svojih: očeta, mame, brata.

Hvala za otroštvo, hvala za spomine, moj dragi izgubljeni dom ... in rodili sta se novi pesmi na mamo in na očeta; na osebi, ki sta se dotaknili za vse veče čase mojega življenja …

SPOMIN

Kot sonce si sijala mi na pot,

da sem pod žarki tvojimi hodila,

si z roko v roki me vodila

prek vseh čeri in mnogih zmot.

Prekratka pot se je končala,

ko sem v težavah te iskala,

da bi mi solze posušila,

objela me in upanje vrnila.

Zdaj gledam te v zvezdah, draga mami,

s teboj v mislih mnogokrat živim.

Nekoč, ko bo prišel moj čas,

se bova našli daleč proč od nas.

OČETU

Še vedno te vidim, oče.

Na pragu stare hiše

pomahaš mi v pozdrav.

Spomin se ne izbriše.

Trudno roko dvigneš v zrak,

z nasmehom mi zašepetaš,

nov dan štejeva v življenju,

otroški lik mi zopet daš.

A dnevi imajo svoje noči.

Upognjena tvoja postava

počasi se manjša in manjša.

Življenje skozi prste spolzi …