Marijino vnebovzetje - 15. avgust

Sredi avgusta vsako leto praznujemo velik krščanski praznik Marijino Vnebovzetje. Ob tem prazniku verniki romajo k devici Mariji oziroma obiščejo svetišča po Sloveniji, kjer so cerkve ali kapele posvečene materi božji.

V Četrtni skupnosti Polje imamo veliko romarsko svetišče, ki je posvečeno Devici Mariji Vnebovzeti. Nekoč je bila to romarska pot: vse od cerkve sv. Petra v Ljubljani do Polja. Danes je to farna cerkev.

Vzroki in čas nastanka božjepotništva k cerkvi Device Marije Vnebovzeta na polju niso znani. Prav gotovo so romarji tu častili in obiskovali Mater božjo vsaj že v 15. stoletju. To priča tudi dejstvo, da so kapelo sv. Duha vaščani postavili iz kakšne zaobljube, sploh pa to lahko trdimo za postavitev Boštjanovega oltarja, ki je zavetnik proti kugi. Oltar naj bi bil postavljen leta 1599, ko je množično razsajala kuga, posvečen pa je bil šele leta 1606, ko ga je takratni ljubljanski škof, Tomaž Hren posvetil.

Čaščenje device Marije se je med Slovenci uveljavljalo več stoletji. Podpirali so ga svetni vladarji, škofje in v ta namen je bilo ustanovljenih več različnih bratovščin. Slednje so pripravljale procesije k znanim Marijinim cerkvam. Bratovščina brezmadežnega Marijinega spočetja, ki je imela sedež v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani, je vsako leto 5. avgusta, ob prazniku Marije Snežne, prirejala procesijo k Devici Mariji na polje. Procesijo je spremljala tudi deželna godba. Častna člana te bratovščine sta bila tudi cesarja Ferdinand II. in Leopold I.

Procesije k Materi Božji so bile v navadi tako ob različnih Marijinih praznikih:

-           Marijino očiščevanje – svečnica (praznik Jezusovega darovanja v templju) 2. februar

-           Marijino oznanjenje 25. marec

-           Marijino vnebovzetje 15. avgust

-           Marijino rojstvo 8. september.

Romanje k Devici Mariji Vnebovzeti na polje je znano vsaj od 15. stoletja. Procesije in romanje pa se je množično razširilo v začetku 18. stoletja, ko so od Šentpetrske cerkve zgradili dvanajst znamenj (kapelic) v čast Device Marije.

Tako kot številni Ljubljančani, so tudi iz tega dela mesta hodili na romanja k Devici Mariji na polje. Za Založane in Kašljane je bilo zelo slovesno ob prazniku sv. Andreja, ko so hodili v cerkvico v Kašelj. Prvi župnik v novoustanovljeni župniji je bil Anton Klementini, ki je bil posvečen v župnika leta 1768. Pred tem so s cerkvijo upravljali v Šentpetrski fari, v kateri so delovali jezuiti in je imela ustanovljeno »Marijino bratovščino za pomoč umirajočim za srečno zadnjo uro«. Nemška bratovščina Marijinega brezmadežnega spočetja je bila ustanovljena leta 1624 in tudi oni so prirejali procesije v čast Mariji, od Šentjakobske cerkve do cerkve Device Marije na polju.

Čaščenje Marije Device izvira iz časa 30-letnih vojn, ko je zmage nadvojvoda in kasneje cesar Ferdinand II, prepisoval prav Devici Mariji. Cesar Ferdinand je bil ustanovitelj jezuitskega kolegija in tudi član bratovščine. Leta 1647 je Mariji Brezmadežni posvetil vso deželo, prav zaradi zmag, ki jih je imel, saj je vse prepisoval prav Marijini pomoči.

Nemška bratovščina Marijinega brezmadežnega spočetje, ki je bila ustanovljena za ljubljanske meščane, trgovce in obrtnike, je vse od leta 1634 organizirala procesije v počastitev device Marije. Procesija je bila večinoma na praznik Marije snežne, 5. avgusta.

Na dan procesije je predsednik bratovščine Marijinega brezmadežnega spočetja ob peti uri zjutraj imel v cerkvi sv. Jakoba tiho mašo. Nekako do šeste ure zjutraj so se zbrali ljudje pred cerkvijo in krenili na romanje. Procesijo je vodil duhovni dostojanstvenik (stolni dekan ali pa župnik), spremljala pa jo je tudi godba, ki je ves čas igrala in pevci, ki so s petjem nabožnih pesmi peli Mariji v čast. Na čelu procesije je bil tudi srebrn kip Marije Brezmadežne, ki je bil v lasti bratovščine.

V cerkvi Device Marije vnebovzete na polju je bila po prihodu procesije najprej pridiga, potem je sledila peta maša in Lavretanske litanije Matere Božje.

Slovesnost pri Devici Mariji se je zaključila nekako ob 11. uri, ko so romarji v spremstvu zvonov odšli nazaj proti cerkvi sv. Jakoba.

Leta 1705 je ta procesija za dve leti prenehala. Bila je celo bojazen, da jo bodo za vedno opustili, pot je bila naporna in dolga, brez vmesnih postankov.

Pot od Šentpetrske prafare do cerkve Device Marije je bila dolga, zato je jezuit Andrej Schweiger predlagal, da bi se postavile kapelice ob poti, ki bi bile posvečene Devici Mariji. Kapelice so bile zidane v 16. in 17. stoletju in so bile zgrajene ter opremljene v stilu renesanse in celo baroka. Izdelal jih je kamnosek Francesco Bomasi in zanje dobil plačilo 22. marca 1711, v višini 6 kranjskih florenov. Leta 1712 jih je poslikal Janez Jurij Remb in plačilo prejel 23. junija.

Ko je leta 1903 pisal Ivan Vrhovec za Zbornik Slovenske matice o Zgodovini šentpetrske fare v Ljubljani, je stalo še deset kapelic, razen prve pri cerkvi sv. Petra in četrte, pri »fabrki« (na Selu, nasproti karmeličanskega samostana). Že takrat pa je bila originalna poslikava ohranjena samo v petih kapelicah. V treh kapelicah (drugi, tretji in deveti) so bile nove podobe, v dveh kapelicah (peti in sedmi) pa sploh ni bilo nobene slike več. Tako kot na Jožefinskem vojaškem zemljevidu (1763-1787) in Reambulančnem  katastru za Kranjsko (1867-1882) je zarisanih le deset kapelic. Ivan Vrhovnik, trnovski župnik, ki se je rodil v Šentpetrski fari, si je po potresu leta 1895 zelo prizadeval, da bi kapelice, ki jih je takrat stalo še deset in so bile zelo poškodovane, obnovili.

Zadnja procesija jezuitske bratovščine k cerkvi Device Marije na polje je bila leta 1754. Verjetno je bil glavni razlog za upad procesij prav razdalja od Ljubljane do Polja. Takšen zapis se najde tudi v dnevniku jezuitske bratovščine, kjer je kronist leta 1755 zapisal, da je Polje preprosto predaleč.

Ta romarska pot ni bila znana le Ljubljančanom, pač pa številnim ljudem po tedanji deželi Kranjski. Ohranjen je podatek, da jo je Janez Gregor Dolničar, ki je leta 1691 delal popise o romarskih poteh, prav to romarsko pot uvrstil, po priljubljenosti in množičnosti obiska, na 13. mesto.

Kot zadnja postaja na tej Božji poti je cerkev Device Marije Vnebovzete v Polju. Glavni oltar je posvečen Marijinemu vnebovzetju oziroma njeni zadnji zemeljski poti.