MIKI

Pred desetimi leti je na svet primjavkala drobcena mucka. Bila je že na prvi pogled bolehna in mama mačka jo je odslovila, saj je vedela, da se je treba po mačje boriti v življenju za preživetje. Dobri ljudje so našli drobceno, nebogljeno kepico in jo odnesli v zavetišče. Tu so jo sprejeli, jo začeli negovati in hraniti. Naporno je bilo in uspelo jim je. Mala kepica je dobila ime Miki.

Sreda, 13. oktobra 2010 se je že poslavljala, ko sem z avtom želela zapeljati na dvorišče. Nisem mogla. Sredi dvorišča je ležala kosmata črno-bela kepica. Dvignila je glavo, toda njene oči se niso zasvetile v soju luči. Izstopim iz avta, poberem malo kepico in opazim, da ne vidi. Njene oči je prekrivala debela plast posušenega gnoja. Odnesem jo na stopnice in parkiram avto. Ko izstopim iz njega grem pobožat psa, a kepica se že mota okoli mojih nog. Vzamem jo in odnesem v hišo.

Ogledujem si to drobceno kosmato bitje. Ritka je bila umazana, saj je imela kepica močno drisko. Na štedilnik pristavim vodo in pripravim kamilice. Medtem ko jih hladim ugotovim, da je to maček, ga očedim in pričnem s čiščenjem oči. Težko je bilo, ni mi uspelo. Ko je bil malo pri sebi, mu ponudim hrano. Kar hlastal je zanjo, tako je bil lačen. Pripravim mu mačji wc, posteljo, saj doma že tri mesece nismo imeli nobenega mačkona in sem imela vse pripravljeno za sprejem novih kosmatincev v hišo, toda šele spomladi.

Zjutraj je prvi vstal mož in odšel s psom na sprehod. Toda pred tem me je zbudil, stanovanje je bilo pokakano in polulano. Vzdihnem in brez besed si nataknem rokavice ter začnem s čiščenjem. Nato mačku umijem oči, ga nahranim in v kletko. Odpeljeva se v Gmajnice. Mucka sprejmejo. Dolgo časa je trajal pregled. Očistili so ga gnoja iz oči, temeljito pregledali, nato pa so sledile diagnoze: ena slabša od druge. Niso ga obdržali v zavetišču, saj je bil ta zelo poln. Odpeljala sem ga domov in nato vsak dan vozila na kontrole. Imel je ogromno zdravil. Toda že po treh dneh je začel postajati čeden mačji mladič, star nekako pol leta. November se je že poslavljal, ko zdravniki povedo, da se mačka lahko posvoji, saj ni bil ne čipiran, niti se ni nihče javil, da ga pogreša. Kot najditeljica sem imela prva možnost, da ga posvojim in seveda sem ga. Pa kaj ga ne bi, saj se je naši družini že prvi dan prikupil. A, preden sem odšla iz zavetišča, sem si želela ogledati še mačke, ki so jih imeli za posvojitev. Ob vstopu v veliko sobo, v kateri je bilo polno kletk, se mi je pogled ustavil na drobceni, pepelnati mucki. Povedali so mi za njeno usodo in vedela sem, da bo prava za nas. Sposodili so mi kletno in odpeljala sem tudi njo domov.

V naši hiši sta bili tako dve kosmatinki: maček Piki in muca Miki. Nekaj dni kasneje sem uredila še vse papirje in družina se je povečala. Mačkona sta se imela rada. Cela hiša je bila njuna, igrala sta se, skupaj spala, pa čeprav sta imela vsak svoje mačje ležišče, toda svoji postelji sta zamenjala za »ležišča po njuni izbiri«, največkrat je bila to zakonska postelja.

Pred uradno posvojitvijo sem zvedela za vse bolezni, ki ju mačka imata. Mačka Miki je mačka Pikija v marsičem prekašala. Imela je mačji kašelj, paradentozo, alergijo, probleme z očmi, škilila je … Toda sprejeli smo to malo mačjo damo takšno kot je. Pogled v njene dokumente mi je obstal na zapisu, da je to »črna mačka«. »Hm … kako črna mačka, če pa je pepelnata? Morda so se zmotili?« Pokličem v zavetišče, pa so povedali, da je mačka Miki črne barve, samo je pod velikim stresom in je zato njena dlaka sivkasta, brez leska in kot ježove bodice.

Pri nas za hrano in nakupe skrbi gospodar. Ta kupuje tudi hrano za mačke. Kar veliko problemov je imel, da je dobil prave brikete in hrano za bolehne muce. A, dobil jih je. Nekaj kupuje v Nemčiji, nekaj v Franciji, nekaj pa pri nas v Sloveniji. Tako so mačji trebuščki vedno polni.

Po petih mesecih sta mačka postala prava lepotca. Prišla je pomlad, sonce je vabil in odprli smo jima vrata. Počasi sta začela raziskovati okolico. Pes Thor ju je izredno lepo sprejel, saj je bil že navajan njunih predhodnikov. Odkrila sta razsežnosti vrta in maček Piki je kmalu spoznal lovske veščine. Marsikaj kar je lezlo je prinesel k mački in skupaj sta se igrala, dokler živalce, no bolje rečeno, miške ali voluharja nista pokončala. Maček je okoli hiše naredil tudi red glede psov, ki so prosto tekali in opravljali potrebe, ker se jim je zljubilo. Pa je prišla nedelja, šest leta kasneje … Odpravil se je na okensko polico in trdno zaspal. Ko je sanjal mačje sanje, je padel iz nje in nemočen obležal. Peljali smo ga v Ljubljano na kliniko, pa mu ni bilo pomoči. Edina možnost je bila privatna klinika na Štajerskem. Peljali smo ga tja. Pregledal ga je dr. Matko. Vlil nam je nekaj upanja, a že naslednji dan je bil telefonski klic …

Od Pikija smo se poslovili … Ostala pa nam je Miki. Ne prve noči nismo spali, ne druge, ne tretje … Iskala je Pikija, a ga ni bilo. Vsa utrujena, neprespana sem četrti dan odšla v Gmajnice. Posvojim novega mačkona z imenom Medi. »O, to pa je nabrit muc.« Z Mikico sta se takoj razumela. Ona je prevzela vlogo gospodarice in po štirih letih je še ni spremenila. Zdravega, razigranega, navihanega, prebrisanega in poskočnega mačkona komaj obvlada, a ga. Vmes smo se poslovili tudi od Thora in v hišo je prišel nov pasji kosmatinc. Res je, da je on gospodar našega doma, a mačka sta tista, ki mu krojita življenje.

Miki je bila medtem na operaciji, zgubila je vse zobke. O sledovih mačjega kašlja ni ne duha ne sluha, včasih še zakašlja, a to je prava redkost. Zelo rada je, a še vedno je zelo vitka muca. Nima niti dveh kilogramov, čeprav si želimo, da bi jih imela več. Sive dlake ni, ima lepo črno barvo, z alergijo se vsako leto sproti borimo, a to je naša mačja dama. Kljub temu, da je to mala, bolehna mucika, ja najpametnejša, najlepša, najprijaznejša in ko piskajoče zamjavka, tudi najbolj ukazovalna muca. Sprejeli smo jo takšno kot je in ponosni smo nanjo. To je naša mačja dama Miki.