Minka Jerebič - Zgodbe iz mojega kraja

Minka je avtorica treh obsežnih publikacij, kjer opisuje zgodovino vzhodnega dela Ljubljane. V tokratnih zgodbah seže daleč v preteklost in zapiše tiste, ki so jih njej pripovedovali oče ter babica in dedek.

Bila je sobota, ko me je Minka poklicala po telefonu. Prosila me je, da bi nekaj o njej napisala, saj bi bilo čudno, če bi sama o sebi pisala. Res je, čudno bi bilo. Pa prav je, da tudi mi člani Društva Rusalka o njej kaj napišemo.

Minka ima neskončno rada živali. Najbolj mačke. Od kar pomni so jih imeli pri hiši. Tudi sama jih ima. Iskati jih gre v zavetišče in potem ji delajo doma veselje. Zato ni čudno, da je ilustratorka Maja Hribar naredila za ilustracijo Minki prav mačko – mačko, ki se igra z volno. Slednja bi lahko simbolizirala njeno pisanje oziroma znanje zgodovine; pa tudi vztrajnost, saj nikoli nas ne odneha priganjati, da ustvarjamo.

Minka je za knjigo ZGODBE IZ MOJEGA KRAJA napisala šest zgodb. Ene daljše, druge krajše. Zapisala je tiste, ki se jih spomni, kot majhen deklič, kateri so starši in stari starši pripovedovali, kaj so v življenju doživeli. Prva zgodba je zgodba njenega dedka, ki je prišel iz Zaloga pri Moravčah v Zalog pri Ljubljani in se tu zaposlil na železnici. Včasih so bile zime bogato odete v belo odejo in takrat je v najhujšem mrazu prišel na obisk veliki, postaven mož …

Babica je Minki pripovedovala čisto drugačno zgodbo; zgodbo o prijateljstvu in kako ga je trebe negovati. Minka je to doživela, kot majhna deklica, saj je babica vedno imela obiska, ko je ostarela in ni mogla več hoditi.

Oče je Minki pripovedoval, kako je bilo nekoč težko priti do kolesa. Sam si ga je zaslužil. Velikokrat je šel v gozd in nabiral gozdne sadeže, ki jih je njegova mama nesla na trg in prodala. Pa še vedno ni bilo dovolj za kolo … Kako tiste osebe znajo ceniti predmete, kateri so tako nedosegljivi in morajo zanje garati, da jih dobijo. Ko je Minkin oče odšel v službo, pa je v rokah nosil usnjeno »kuzlo«. Prav posebna torba je to, ki so jo nekoč nosili železničarji in kakšne zgodbe so prihajale iz te kuzle, si pa morate kar sami prebrati v novi knjigi.

Pravijo, da človek le enkrat v življenju prejme svete zakramente. No, temu ne gre verjeti. Minki oče je en zakrament prejel kar trikrat. Ja, ja, trikrat je bil birman. Kako je to mogoče? O, preberite si.

Knjiga je izšla tik pred zimo. Minka je opisala zimsko veselje, ki ga je doživel njen oče. Kako so vaški otroci uživali v sankanju na Labarju ali pa v Mrzli dolini. Le preberite si!

V imenu vseh članov Društva Rusalka čestitam Minki. Dvakrat ji čestitam, ker nas tako bodri in ves čas preganja, da delamo ter čestitke za njeno ustvarjanje. Minka sedaj je čas, da se malo ustaviš in začneš delati tiste stvari zase, ki te najbolj veselijo.

Besedilo: Lilijana Prepeluh

Ilustracija: Maja Hribar