Miška in medved Poldi

Nikogar ni med nami, ki ne bi vsaj enkrat v življenju obiskal zobozdravnika. Posebno takrat, ko te boli zob. Tudi jaz ga obiščem, čeprav grem večkrat na pregled, samo zato, da mi povedo, da imam lepe zobe. Priznam, zobozdravnikov se bojim, pa ne njih kot osebe, pač pa njihovo delo. Ne želim vedeti, kaj mi bodo delali, še najmanj pa, da bi videla njihovo orodje. Tako, ko stopim v ordinacijo, se najprej pogovorim z zdravnikom, sedem na stol, zaprem oči, odprem usta ... in potem so moje misli čisto drugje. Edino, kar slišim je: "Končano je, lahko izplaknete usta." Takrat vem, da je vsega hudega že za mano in da bom kmalu zapustila ordinacijo. 

V začetku meseca pa se mi je pojavila takšna čudna bolečina. Najprej je samo bolelo, potem pa se mi je nad zobom naredil mehurček, ki je bil pol gnoja. To pa je bil znak, da obiščem zobozdravnika. Pa sem ga. Pridem do njega, pa mi pove nič kaj prijetne novice. Ob koncu pa zaključi: "Na operacijo bo treba. Najprej pa antibiotik, potem pa ..." Sploh se ne spomnim več, kaj mi je govoril, slišala sem samo operacija ...

Štirinajst dni je hitro minilo in prišel je dan, ko sem morala na operacijo. Pridem do ordinacije. Pa ne sama, pripelje me hči, pa ne zato, da bi morala tudi ona k zobozdravniku; niti ne, da bi mi bila v moralno podporo, pač pa zato, da bi hitreje pobegnili, če bi bilo treba ... Ko sedem na stol, ni bil moj zobozdravnik, pač pa kirurg ... Želel mi je pojasniti, kaj bo počel, toda ni me zanimalo. Moje misli so že bile čisto drugje ... in veste o čem sem razmišljala ... Preberite si ...

Miška in medved Poldi

Nekoč je živela mala siva miška. Skakala je po gozdu, počenjala številne vragolije, vse gozdne živalce so se ji smejale, prav tako gozdni škratje.

Nekoč pa je bila tišina. Miške ni bilo iz svoje luknjice. Bila je tišina, tišina ... in potem se prikaže miška: joče, stoče, koplje zemljo okoli dreves, saj si je želela glavo kar zakopati v tla ...

Nato pa počasi stopi do nje gozdni škrat: "Kaj ti pa je?" jo vpraša.

"Av, boli, zob me boli ..."

"Zato pa ni treba jokati, pojdi k zobozdravniku."

"K k kam ..."

"K zobozdravniku."

"K k k kaj pa je to, zobo..."

"To je Poldi, učeni medved, ki ima diplomo iz .... iz nečesa ..."

"A, oni stari medved Poldi; a je učen?"

"Seveda."

Pa gre miška k staremu medvedu Poldiju. Ga pozdravi in se spomni zaradi česar je prišla. Začne stokati. Medved jo hoče umiriti, stegne šapo proti njej, pa se spotakne ob korenino dreves, pade, s krempljem desne šape oplazi miško in ...

"AAAAAAAAAAAAAAAAuuuuuu"

"Kaj pa tako kričiš. Povej kaj je."

"Moj zobek."

"Pokaži", reče medved, si nadane očala in pogleda. "oh, kaj mi kažeš ta stari zob. Pokaži mi, kateri te boli."

"Ja sedaj me noben več ne boli, ker je ta padel ven, ki me je bolel."

"Ah, potem pa je vse ok. Grem spat."

Miška veselo poskakuje in prepeva. Pride do gozdnih živali in na vse veselje hvali medveda Poldija, da je odličen zobozdravnik ...

Tako je bilo v pravljici ... Potem pa zaslišim glas: "Gospa končali smo. Želite videti, kaj smo vam odstranili?" "Ne." "Potem pa stopite do svojega zdravnika in se vse pogovorite. Seveda zob si sedaj ne umivati, ampak skrbite za higieno, kolikor boste lahko. Jejte sladoled, pa bolj hladno hrano, dajajte si hladne obkladke na obraz ..."

Poslovim se od kirurga in nato do svojega zdravnika. Veliko nisva govorila, dal mi je zdravila (antibiotik in protibolečinske tablete), dal mi je navodila, pa potrdilo za osebnega zdravnika ... "Čez teden dni pa pridite nazaj, da vam poberemo šive."

Želim se nasmejati, ampak se ne morem. Hči me pripelje domov, vzamem tablete, vzamem led iz skrinje in si položim na obraz. Oteklina pa narašča ... Še dobro, da je v skrinji sladoled, začnem jesti, počasi, počasi  ... in takrat se spomnim na miško in moje domišljije. Ona je ostala brez bolnega zobka, jaz ga imam, ker so mi ga pozdravili. Takrat pa se spomnim na medveda. Zakaj takšna asociacija - zato ker si predstavljam, da mora biti zobozdravnik velik in močan, da ti spuli zob s koreninami ... Razen v pravljici, ko je bil medved Poldi že malo v letih in tudi malo neroden ...

... in tako preživiš obisk pri zobozdravniku ... Miška sicer skaklja po gozdu, jaz počivam, jem čokolešnik, pa sladoled, vsa sem otekla v obraz, tudi mavrica se je začela pojavljati na njem ... No, ja, še malo bo treba potrpeti, potem pa bo nasmešek spet tak kot nekoč ...