MOČ BOGA SAVUSA IN REČNIH NIMF

Vrnimo se v čas Antike. Strabon – grški geograf, filozof, pisatelj in zgodovinar je v svoji 7. knjigi pisal o Donavi in Savi. Pred njim je že Herodot Donavo opredelil kot najpomembnejšo njemu znano reko; pri grških piscih se je zanjo uveljavilo tračansko ime Istros, ki se je tudi pozneje uporabljalo za spodnji tok Donave. Zgornji tok se je imenoval Danuvius/Danubius, ime je verjetno keltsko. Kot božanstvu so Danuviju postavljali oltarje; blizu sotočja Drave in Donave so skupaj z njim počastili tudi boga Drava.

Savo je poosebljal bog Savus, ki so ga častili ob zgornjem, nevarnejšem toku reke do Siscije. Skupaj z Adsaluto sta imela svetišče nad brzicami pri Podkraju nasproti Hrastnika, blizu območja nevarnih slapov. Strabon poleg drugih rek dvakrat omenja sicer neznani Noar, ki so ga enačili s celo vrsto rek, med drugim tudi z Odro, vendar je natančna analiza Strabonovega besedila pokazala, da gre lahko le za spodnji tok Save. Izviri Save Dolinke v Zelencih pri Podkorenu so bili sveti kraj, kjer so častili Saverkno. Gre za žensko boginjo, lahko bi dejali za pomanjševalnico Save.

Reka Sava je bila povezovalna reka, njene bregove so premagovali z odri in mostovi, njenemu toku pa je sledila znamenita posavska rečna pot, ki je vzhod in zahod rimskega cesarstva povezovala kot glavno pot skozi Panonijo. Poleg tega je bila Sava sama pomemben dejavnik v življenju prebivalcev, razen obilja pitne vode, ki je potrebna za življenje ljudi in rastlin, je bila pomembna tudi v duhovnem življenju. Reka je bila tudi kultno mesto, kjer so se izvajale daritve, pa tudi mesta, kamor so se zaobljube metale v namen zaobljube. Kipi so bili posvečeni reki Savi, tam je bil tudi bog Savus, med preganjanjem pa so kristjane pogosto vrgli v reko, da bi zagotovili, da so izginili. Ljudje so se zbirali okrog reke, ob njej so imeli industrijo ali obrt, toda po zmagi krščanstva je bila ob reki pogosto postavljena krščanska bazilika, v kateri so se ljudje zbirali za molitev. Te podobe, ohranjene v virih duhovne kulture iz panonskih središč Siscie, Savaria, Cibalae, Sirmium in Singidunum, so osvetlile starodavno vsakdanje življenje ob Savi.

Vodno božanstvo Adsaluto je treba povezati z brzicami in slapovi, ki so zelo oteževali promet po delu reke Save med Zagorjem in Zidanim mostom. Tu je namreč Sava tekla po razmeroma ozkem kanjonu in čolnarji so se med plovbo po tem delu reke po pravici čutili zelo ogrožene. Čez slapove in brzice so se priporočali posebej Adsaluti, ki so si jo predstavljali kot družico boga Savusa; Savus pa naj bi jih varoval vzdolž celega toka reke, zato so bili njegovi oltarji odkriti tudi drugod ob Savi, zunaj območja svetišča.

Bog Savus je tisti mogočni bog reke Save, ki kroji usodo tisočletja, milijonom ljudi, ki so odvisni od te reke. Če je Saverka ženska boginja, zaradi katere se vse začne, torej rojstvo, je bogina Adsaluto tista, kateri se je treba priporočiti, da te živega pripelje po mogočni, ozki soteski Zasavskega hribovja, kjer je ogromno rečnih brzic in slapov.

Kaj so torej nimfe? Nimfe so v grški mitologiji lepa ženska bitja v naravi, ki so se lahko naredila nevidna. Bdela so nad človeškimi življenji in jim krojila usodo. Kolikor si spoštoval njihovega mogočnega Savuso, toliko več milosti so ti namenile.

Morda so v prvih stoletjih Antike poimenovali ženska vodna božanstva, ki so dopolnjevale boga Savuso, so jih kasneje poimenovali po nimfah in šele s prihodom Slovanov kot rusalke. Torej ne glede na njihovo ime, gre za rečne deklice, ki so nevidne, a vidne le tistim dobrim ljudem, ki si to zaslužijo.

Kako pomembno vlogo so skozi zgodovino vzhodnega dela Ljubljane oziroma rek Ljubljanice in Save igrale si lahko le težko predstavljamo. Rimljani so bogu Savusu postavljali spomenike in skupaj z ženskimi boginjami svetišča. Ob zatonu Rimskega cesarstva se je vedno bolj uveljavljalo čaščenje nimf, rečnih vil ali kot so jim v slovanski mitologiji dejali, rusalke. Slovani, kasneje Slovenci smo jim postavljali nimfeje, ki smo jih opremili z različnimi prikazi nimf iz življenja, ki je nedvoumno povezano z vodo.

Takšen primer je tudi nimfej, ki je stal pred dvorcem Dol oziroma pred dvorcem barona Erberga v Dolu pri Ljubljani. Ta ga je pred svoj dvorec postavil v obliki zidane, obokane špilje, ki je bil opremljen s kamnito plastiko nimfe, ki iz školjke toči vodo v manjši bazen. Vrh špilje je bil ograjen belvedere, pred katerim se razprostira prečudovit in razkošen botanični vrt.

Torej, če je bog Savus tisti mogočni bog reke Save, ki vedno kaže svojo moč, so rečne nimfe ali vodne vile oziroma rusalke tisto, ki ponazarja milino, nežnost, toplino … A, vse do trenutka, ko se ti ne razjezijo.

Rusalke so vodne vile, ki imajo bledo kožo, ki je lepa kot mesečina. Če je dekle utonilo, je postalo rusalka. So zelo lepe z dolgimi lasmi in lahnimi prosojnimi oblekami iz megle. Pojejo čudovite pesmi in tako so s svojim glasom in lepoto začarajo mimoidoče. Vendar pa Rusalke ne živijo le v vodi. Prvi teden v poletju se po vejah obvodnih dreves povzpnejo na kopno in cel teden preživijo v gozdu. Pojejo in plešejo na jasah. Kamor stopi rusalkina noga, je trava gostejša. Toda njihovo obnašanje je lahko tudi škodovalo. Medtem ko so se igrale v vodi, so kaj lahko splezale na mlinsko kolo in ga ustavile in s tem polomile mlinske kamne, uničevale so jarke in mreže ribičev. Lahko so poslale neurja in močna deževja nad polja, pa kradle spavajočim ženskam platno in sukanec.

Kakor koli že: če ne bi bilo boga Savusa, ne bi bilo rusalk, ne bi bilo verovanja v mitološka bitja, ne bi bilo želje po njihovi moči in številnih priprošenj po pomoči. Verovati ni greh, pa čeprav so to mitološka bitja povezana z vodo, kot virom življenja …

Sliki sta iz knjige I. Stoparja: Grajske stavbe v osrednji Sloveniji