MOČ NARAVE

Drevesa mi na sprehodu pripovedujejo bila tema Medgeneracijskega literarnega natečaja Društva za medgeneracijsko povezovanje Sinica iz Domžal. Na njem je z literarnim delom sodelovala tudi Minka Jerebič, z daljšo pripovedjo MOČ NARAVE. Rok za oddajo prispevka je bil 30. aprila 2023. Napisala je besedilo in v njem zapisala moč narave, ki se je zgodila pred 37 leti. Ne da bi vedela, je svojo moč Narava pokazala letos v začetku avgusta. Za članek je prejel priznanje. Pa si preberimo članek:

MOČ NARAVE

Vse od rane mladosti se spominjam, ko sem stopila na hišni prag sem nasproti naše hiše ugledala mogočne hraste. Rastli tako visoko proti nebu, bili so postavljeni na obeh straneh poljske poti. V njihovih krošnjah je bila številna gnezda ptic, ki je žvrgolela čez celega leta. Iz starih geografskih kart je bil tu večji predel - gozd, kjer so rastli hrasti, nekoliko pred njim pa je bilo območje, kjer so rastli gabri. V sredini 20. stoletja so se po teh drevesih začele poimenovati ulice in trgi.

Zgodaj spomladi so kmetje na svojih vozovih pripeljali kovinsko žico v velikih kolutih, ki so jo nato raztegovali s pomočjo konj. Prvi hrast so ovili z nekakšno tkanino, ga zaščitili še s kovinskim sodom, nato pa nanj navezali žico. To so konji vlekli in žico ravnali. Ko je bila zravnana, so jo narezali na deset metrskih palic. Te so uporabljali pri betoniranju hišnih ploščadi.

Nekoč je bilo močno neurje. Strele so švigale sem ter tja in ena je zadela prav ta hrast nasproti naše hiše. Polovico je bilo uničenega in se je začel sušiti. Jeseni ga je požagal kmet. Tu je nato rastlo grmovje. V njem pa smo se igrali vaški otroci.

Spominjam se, kako prijetno je bilo poleti v senci teh hrastov. Avtomobilov takrat ni bilo, kdaj pa se je takrat mimo pripeljala kakšna konjska vprega. Otroci smo se tu brezskrbno lovili, skrivali in se igrali številne igre.

Leta so tekla in tekla. Spoznala sem prikupnega blondinca. Tu sva hodila na sprehode in ko se je nama rodil sin, sem ga pripeljala tu v senco, ki so jo delale krošnje teh dreves. Bilo je prijetno hladno in temno. Slišalo se je ptičje petje, slišal se je šum listov …

Bil je avgustovski dan. Zunaj je sonce zelo pripekalo. V zraku je bilo čutiti neko napetost. Pozno popoldne je začel pihati veter, vedno močnejši je bil. Po nebu so se začeli delati kopasti oblaki. Začelo je grmeti. Vedno močnejše je bilo. Pojavljati so se začele strele. Hitela sem s pobiranjem perila. Zaprla sem vsa okna in spustila sem žaluzije.

Bližalo se je močno neurje. Družina je bila v dnevni sobi. Otroka sta imela mnogo vprašanj. Nisem bila razložena za odgovore. Takokrat sem se spomnila sodelavke, ki se je znašla v takšni situaciji. Svojim hčerkam je pojasnila, da angelčki igrajo nogomet. Sama sebi sem se zasmejala, ampak tega ne morem razlagati svojim otrokom …

Tišino v sobi je prekinil izpad električne energije. Sledil je močan hrup, ki je trajal nekaj minut. Po strehi je bilo slišati poke ledenih kroglic … Vse je trajalo le nekaj trenutkov, potem je nastopila tišina. Čista tišina. Hči me je z vprašujočim pogledom pogledala in dejala: »Ali je konec sveta?«

Nasmehnila sem se. »Ne, ni konec sveta.«

Odprla so se vhodna vrata. V stanovanju je stopila moja mama. »Zunaj je sodni dan,« so bile njene besede namesto pozdrava.

Neurje se je umerilo. Odšli smo ven in zagledali čudno svetlobo. Mogočni hrasti se niso več vzpenjali proti nebu. Ležali so kot domine na tleh. Sence ni bilo več, bila je praznina. Ta del ceste je bil več kot dva meseca neprevožen. Kmeta, ki sta bila lastnika teh hrastov, sta več mesecev žagala ta drevesa, ki jih je veter spulil s koreninami vred. V jeseni je bila cesta spet prevozna. Ob robu so bile še veje, iz katerih so ženske delale butare za peč. Moj oče se je zamenjal z lastnikoma, da bi vzel koreninski del drevesa. Seveda sta kmeta v to privolila. Mama nad to idejo ni bila najbolj navdušena, ampak … Ne, možu, mojemu očetu, ni ugovarjala.

V deželo je prišla zima. Nametala je veliko snega. Sledila je zmrzal, ki je trajala še nekaj mesecev. Takokrat pa se je oče lotil koreninskih delov hrastov. S posebnim orodjem je zabil v korenine in zamrznjene dele enega lomila za druge. Pripeljal jih je domov in dal pod streho. Tisto leto se je na naši zelenici sušil les. Kar tri mesece ga je oče sušil, nato pa ga je zložil v drvarnico in ga tam pustil še nekaj let stati. Po štirih, petih letih smo začeli kuriti s koreninami hrastov. Ogenj v kaminu je trajal zelo dolgo, toplota je bila zelo prijetna. Tisto zimo je umrl moj oče, a drva so nam bila na razpolago še naslednjih pet let.

Vsakič, ko sem v kaminu nalagala korenine hrastov, sem se spomnila njihove velikosti. Potem pa je moč v svoje roke vzela naravo in pokazala svojo prevlado.

Nedaleč stran od špalirja teh hrastov pa še danes stoji njihov brat. Ta še vedno raste in se vzpenja proti nebu. V višino meri preko 30 metrov. Sem pa tja je kakšna stara veja, v njegovi krošnji domujejo vrane. Te se ves čas kregajo z srakami, ki domujejo nekoliko stran. Včasih jih je prav zanimivo gledati.

Danes o špalirju hrastov pripovedujem svojima vnukoma. Težko si predstavljata to kar jim pripovedujem. Sama pa sem ponosna, da sem lahko videla to veličino dreves in njihov konec …

Avtorici izrekamo iskrene čestitke za ganljivo realistično besedilo in prejeto priznanje.