MOJI NAJDRAŽJI

Na natečaju Povest o dobrih ljudeh je sodelovala tudi Marija Starič, članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Predstavila se je s kratko pripovedjo o svojih najdražjih. V nadaljevanju si lahko preberemo lep zapis o njenih najdražjih in spominu nanje ...

ZGODBA O DOBRIH LJUDEH:

MOJI NAJDRAŽJI

Marija Starič

Sama, med štirimi stenami golimi in resničnimi. Bolečina privre na plan, bolečina preteklega časa. Tako močno boli, da hočem zrušiti vse zidove sveta. Samo, da bi bilo ponovno tako kot je bilo nekoč. Še enkrat ali tisočkrat, bi prehodila isto pot samo, da vas še enkrat vidim.

Moji starši, videla sem vas nazadnje ob vaših krstah, ko sem bila še deklica z dolgimi črnimi kitami, mojega bratca,  še dojenčka. Mojega moža, v najlepših letih svojega življenja.

Tebe moja, draga deklica, bolna od rojstva. Devetnajst let sva dihali kot eno, noč in dan leto za letom. Devetnajst let, ki so bila strnjena v en sam strah, bolečino in hkrati upanje. Prvega maja se je zgodilo, upanja ni več, kri je zledenela. Prestavilo me je nekam v neko drugo obdobje. Ne moreš naprej, ne moreš nazaj, ko ti umre otrok, s katerim si živel noč in dan, dan in noč. Ampak nihče ti ne more reči, da ti bo odvzel bolečino. To se še nikoli ni zgodilo in nosiš jo sam. Nekateri leta in leta nekateri manj. Moja traja neskončno. Močno me skrbi, odnos človek, do človeka. Le kdo si, da si mi upaš soditi. Si mi mogoče kdaj ponudil roko v pomoč, ko si opazil, da padam, da padam pod težo bremena? Mogoče si hodil vzporedno z mojo potjo, a nanjo zagotovo nisi stopil. Ni te bilo, nisi mi ponudil roke, mogoče je celo bolje tako. Moj oprijem bi lahko v brezno potegnil še tebe.

Oprosti zdaj sodim jaz tebi, to je moja napaka, da te nisem videla v tej množici ljudi, ki nekam hiti. Jaz ostajam sama, a sem še vedno človek kot ti.  Zdaj vsak dan postojim ob hčerini sliki, ji pošljem poljubček, vsaka stoji na svoji strani, a vendar vem, da sva združeni, vedno bo moje srce.

Veliko mi je pokazala v življenju, posebno to, kako se je potrebno boriti za vsak korak. Velika borka je bila. Pokazala mi je koliko lepega je lahko ob otrocih, ki ostajajo vedno otroci. Dolga so bila njena leta otroštva, a zame vse prekratka. Vem, ni zmogla več, zato počivaj v miru. Vem, da boš mirna. K tvoji zadnji sliki s tresočo roko, s solzami v očeh in s tihim ječanjem od bolečine  postavljam še zadnjo sliko tvojega dragega očija, ki je bil tvoja največja ljubezen. Upam, da sta v objemu kot včasih, ko si mu zlezla v naročje in mu povedala, da ga imaš rada.

Zdaj stojim tukaj ob vajinih slikah prižgem vama svečke in čakam. Čakam na nekaj, kar se nikoli, nikoli, ne bo zgodilo.