Na počitnice v Litijo

Knjižnica Litija je v sodelovanju z Občino Litija in JSKD OI Litija pripravila domoznanski projekt o 70. letnici razglasitve Litije, kot mesta. Ob tej priložnosti so pripravili literarni natečaj z naslovom LITIJA - MOJE MESTO. Na njem je sodelovala tudi članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Minka Jerebič, z zapisom o Litiji, z naslovom Na počitnice v Litijo.

NA POČITNICE V LITIJO

Bilo je leta 1974, ko mi je bilo sedem let. Začele so se šolske počitnice in oče se je odločil, da me pelje k svojemu bratu Janezu Jelnikarju na počitnice. Napočil je dan, ko je mama pripravila kovček in z očetom sva odšla na železniško postajo v Zalog. Tam je oče kupil vozovnici, nato pa sva čakala vlak. Prav vesela sem bila, ko sem odšla od doma. Počutila sem se tako veliko, saj sem vedela, da grem jeseni v prvi razred osnovne šole. Doma pa sem pustila mlajšega brata, ki še ni bil tako velik, da bi lahko hodil na počitnice.

Na vlaku mi je oče pripovedoval o krajih, mimo katerih je vozil vlak. Vožnja se je kmalu zaključila. Vlak se je ustavil v Litiji. Izstopila sva. Pred nama je bila velika stavba železniške postaje rumene barve. Prečkala sva železniške tire, nato pa po klancu mimo Predilnice Litija do strica in tete Albine. Slednja je bila nekoč zaposlena v predilnici. Delala je podnevi in ponoči. Če sva sprva gledala predilnico od spodaj navzgor, sva jo kasneje od zgoraj navzdol. Oče mi je marsikaj razložil o predilnici in njeni zgodovini. Nad nama so bile hiše in pred nama trgovina. Poleg nje pa bife in frizerski salon. Takrat pa je oče dejal: »Vidiš v tistem rumenem bloku živita teta in stric. Tu se imenuje Dobrava.«

Prišla sva do prvega bloka, vstopila vanj, naredila nekaj korakov po ganku in pozvonila na vratih. Odprla je teta Albina. Zelo naju je bila vesela. Pokazala mi je posteljo, kjer bom spala, nato pa je naredila malico. Oče je kmalu odšel domov, jaz pa sem stopila v spalnico, odprla okno in mu še dolgo mahala, dokler ni izginil za hribom nad predilnico.

Strica sem klicala Janče. Bil je nadvse vesel, ko sem bila pri njemu na počitnicah. Teta Albina je kuhala kosilo. Po slastnem kosilu smo šli počivat, popoldne pa smo šli v »Litijo«. Šli smo po isti poti, po kateri me je že oče pripeljal. Toda namesto, da bi zavili proti železniški postaji, smo šli mimo nje. Prišli smo do velikega lesenega mostu in ga prečkali. Sava je bila tako velika, stala sem na mostu in jo opazovala. Gledali pa smo tudi gradbišče novega betonskega mostu. Z velikim zanimanjem sem to gledala. Šli smo po glavni cesti. Srečali smo župnika. Stric je z njim spregovoril nekaj besed, potem pa smo nadaljevali do Centromerkurja. Tu sta mi stric in teta kupila mnogo lepih oblačil. Najbolj pa se spomnim modre oblekice, katero sem nosila kar nekaj let.

Popoldne sem spoznala že otroke iz bloka. Z Janjo, danes se ne spomnim več njenega priimka, mislim, da je bil Celestina, in Metko Končar smo takoj postale prijateljice. Kmalu pa so se nam pri igri pridružila tudi Borči in Dragec. Stanovala sta nadstropje nad nami. V družini je bilo veliko otrok. Radi so noreli in povzročali hrup, zato je teta Albina mnogokrat vzela v roko metlo ter trkala po stropu z njo, da so prenehali noreti ter zganjati hrup. Kako smešen je bil ta prizor.

Najraje smo se igrali za blokom, a to le takrat, ko ni bilo obešenega perila. Gospodinje so tu imele napeljane vrvice in nanje so obešale perilo. Če ga ni bilo, smo si pogrnili na travo odeje, sedli nanje in se igrali. Kadar pa je bilo perilo obešeno, potem smo šli se igrat med lesene drvarnice.

Nasproti blokov je bilo ogromno vrtičkov. Tudi stric in teta sta imela svoj vrt. Skrbno sta ga negovala. Tja otroci nismo smeli hoditi. Prav tako ne preko glavne ceste, kjer se je gradilo mnogo novih hiš. Med graditelji je bila tudi družina Končar. V novozgrajeno hišo sem stopila le enkrat, ko mi je Metka pokazala, kje bo imela svojo sobo.

Naslednji dan po kosilu, tega je teta skuhala prej kot običajno, pa smo šli teti Ani. »Kdo pa je to,« sem se spraševala. Oblekli smo se športno. Šli smo mimo velike kmetije in tik pred gozdom se je stric Janče ustavil in dal prst na usta. »Poglejta,« je čisto po tiho dejal. Dvignil velik šop trave in pod njo so bili piščančki. Stric me je hitro popravil in podučil, da to niso piščančki, pač pa majhni fazančki.

Pot nas je popeljala proti gozdu. Stopili smo v gozd in hodili kar nekaj časa po njem. Poslušali smo piske vlakov. V daljavi smo videli vlak, ki prečka reko Savo preko železnega mostu. Nato smo prišli ven iz gozda. Teta Albina je bila te pustolovščine v gozdu zelo vesela. Nabrala je kar nekaj gob. Šli smo mimo petih novogradenj in prišli v Zgornji Log. Namenili smo se k teti Ani Primožič. Stanovala je sama na veliki kmetiji. Stric Janče ji je večkrat dejal, da živi kot grofica sama na tako velikem posestvu. Nič ni dejala, le smejala se je. Teta Albina je šla v gozd za hišo in nabrala še nekaj gob, stric pa je sekal drva in jih znesel teti Ani v hišo. Potem smo sedeli pred hišo in klepetali.

Z Ano Primožič sva postali veliki prijateljici. Ko se je bližalo novo leto mi je prvič pisala. Tudi jaz sem ji pisala za vse praznike. Nekoč pa nisem dobila več pošte. Stric in teta sta mi povedala, da je umrla.

Tudi z ostalimi otroki iz Litije sem se lepo razumela. Postali smo prijatelji. Nevenki Končar sem še velikokrat pisala pismo ali razglednico. Kadar je teta šla k frizerju, je tudi mene vzela s seboj. Imela sem dolge lase in frizerka mi je delala čudovite frizure.

Na počitnice sem nato hodila v Litijo vsako leto. Tudi, ko sem bila že v drugem razredu. Toda takrat je bil namen moje mame povsem drugačen. Pripeljala me je k frizerki. Ne, ni mi naredila lepe frizure iz mojih dolgih las, postrigla me je. Profesorica, ki sem jo imela v šoli, je mojim staršem očitala, da ne morem telovaditi, ker imam lepo frizuro. Mama me je zaupala frizerki v Litiji in ta me je postrigla. Od takrat dalje nisem imela več dolgih las. Frizerka pa je iz mojih lepih, gostih las spletla veliko kito. To sem imela doma dolgo časa shranjeno.

Spomnim se tudi karnevala, ki smo ga obiskali v Litiji. Župnik nas je povabil v učilnico, odprl je okno in smo gledali povorko. Bilo je zelo lepo. Prišla sta tudi glavna junaka neke Hrvaške nadaljevanke, Dudek in Regica. Po končanem rajanju smo šli v gostilno Pri kovač. Imeli so dobro hrano in velike krofe.

Leta pa so tekla in tekla. Bilo je konec sedmega razreda, ko sem prišla domov in starša sta bila objokana. »Kaj je,« je bilo moje vprašanje. »Teta Albina je umrla.« To je bila prelomnica v mojem življenju. Brezskrbnih počitnic v Litiji ni bilo več. Stric Janče je večkrat prišel v Zalog in bil tu pri nas. Izgube ni bilo mogoče nadomestiti. V začetku drugega letnika pa je umrl tudi stric. Poslovilno kosilo si je plačal še v času svojega življenja v gostilni Pri pošti. Tu je bila zbrana vsa žlahta. Nekatere sorodnike sem videla prvič. Tudi hčerki strica Jančeta, pa čeprav sta bili moji sestrični. Ti sta podedovali vse premoženje, ki sta ga imela stric in teta.

Sedaj se vsako leto vračam v Litijo konec oktobra, ko na grobu Albininega prvega otroka prižgem svečke. Stric in teta nimata groba. Stričeva hči iz prvega zakona ni plačevala najemnine. Morda je bil to razlog ali pa zloba, ki jo ima ta oseba do drugih ljudi in katero je gojila do svojega očeta. Kakor koli že. Rada grem v Litijo, na ta kraj imam prijetne spomine.

Kraj se je do današnjih dni zelo spremenil. Sezidanih je bilo ogromno novih stanovanjskih blokov in hiš. Na Dobravi so dobili osnovno šolo, pa sredno šolo, veliko večnamensko dvorano, ulice so se preimenovale … Danes se tja vračam na številne kulturne prireditve, a spomini se vračajo še vedno v čas, ko sem tam preživljala počitnice …

Minki Jerebič čestitamo za sodelovanje.  Tako ostanejo lepi spomini, katere je vredno zapisati.

Uredila: Lilijana Prepeluh

slika: M. Jerebič