Naivnost in poštenost ...

Za ljudi bi vedno lahko rekli, da so v svoji poštenosti mnogokrat naivni. Zakaj tako? Morda gre za psihološki ali filozofski pojav, ko »nasedejo« lepim besedam ali pa dejanjem osebe ali več oseb in so prepričani, da bodo storili nekaj dobrega, pa se na koncu izkaže, da so bili zlorabljeni.

V takšnih primerih imamo vedno dva atributa: osebo, ki izkorišča in osebo, ki takšni osebi nasede. Če pogledamo profil prve osebe, je to oseba, ki išče pozornost, s tem, da se je drugi srečal in ti priskočijo na pomoč. Ko svoje, dosežejo prijatelji ali osebe, ki so jim pomagale ne potrebujejo več, kajti nikoli niso iskali prijateljstva, pač pa le želijo po izpolnitvi svojih lastnih koristi.

Kakšen je profil druge osebe. Na prvem mestu vsekakor poštenje in želja pomagati, ne glede na to ali sama ima ali nima, pač pa močna želja, da pomaga sočloveku v stiski, v kateri se znašel. Ko je dosegel cilj oziroma, ko oseba pomaga drugemu in je prepričana, da bo sedaj življenje obeh srečno, takrat doživi šok. Oseba, ki je poštena, nikakor ne pričakuje »udarca« oziroma vedenja nasprotne osebe. Ta ne izkazuje hvaležnosti, niti ne sočutja, pač pa le neprijetnost, da pozna osebo, ki ji je želela pomagati in si morda nadeja, da bi ji bila prijatelj.

Takšnih zgodb je mnogo. Nekatere zelo krute, druge sploh ne pridejo v javnost. Pa si poglejmo eno. Nekje v Sloveniji, bolj na obrobju civiliziranega sveta živijo mlajši moški. Ustvaril si je družino. S partnerko si zelo prizadevata, da bi svoji družini lahko nudila čim več, zato poprime, poleg službe, še za kakšno drugo delo.

Starejši par, ki ima vsega v izobilju, hodi vsak dan po Sloveniji, odkriva njene lepote, išče priložnosti, da poveča svoj finančni kapital. Nekega dne se odpravimo s prestižnim avtom po gozdnatem delu naše domovine. Ko se vozi po lepi domovini, ogleduje pašnike in naravne lepote, avtu popustijo zavore. Kot bi usoda hotela, jim na pomoč priskoči ta moški. Pomaga jima, a za prevoz ne more poskrbeti, ker pač nima svojega avtomobila. Stopi do lastnice velikega posestva, kjer se pase goveja živina, drobnica in številnih konji. Prosi jo za pomoč. Seveda zakonski par pomoč dobi. Prijazna domačina poskrbi, da pokvarjen avto pripelje na posest, lastnica kmetije pa ju odpelje na njen dom. Avto stoji na posesti nekaj mesecev. Lastnika ga ne potrebuje, saj ima velik vozni park. A, lastnico kmetije začne motiti avtomobil na njeni posesti,

Mladi mož pokliče zakonca v mesto. Vesela sta bila klica, a rešitve nista povedala, saj je avta nič potrebovala. Telefonskih klicev je bilo vedno več in nekoč reče lastnik mladeniču, naj kar on poskrbi za avto. To je tudi storil. Naročil je prevoz avtomobila na svoje dvorišče. Dal ga je v »nedokončano« garažo in ga začel popravljati. Delal je največkrat, ko je pazil na svoje moške otroke, ki so se podili po dvorišču. Nekega dne ga je najmlajši sin vprašal: »Ati, zakaj popravljaš ta avto?« Oče je sedel na štor pred garažo in premišljeval sam pri sebi. Različne misli so ga obdajale, a bil je dobrega srca in prepričan v to, da se dobrota vedno vrne z dobroto. Nekoč je svoji ženi celo rekel: »Ko popravim avto, bomo dobili kakšen evro in obljubim, da vas peljem na morje. Otroci ga še niso videli.«

Minevali so dnevi, pa meseci, leto je bilo na okoli. Avto je bil popravljen. Moški je poklical lastnik in mu to tudi povedal. Ta je le poslušal, nato pa rekel: »Ali bi ti kupil ta avto?« Moški je obnemel, saj tega ni pričakoval. Nič ni rekel, le nasmehnil se je. Prišla je jesen in njegova hči je odšla v prvi razred. Otroka je bilo treba peljati v šolo. Mladi moški je natočim bencin v avtu in odpeljal otroka v šolo. To se je večkrat čez šolsko leto ponovilo. Nekega dne se je na njihovem dvorišču znašel čudovit avto. Pripeljala sta se zakonca. Ogledovala sta si svoje vozilo. »Za servis ga bo treba pripraviti,« je dejal lastnik in mladi mož je to tudi storil. Po 14 dneh je poklical lastnik in povedal, da je poskrbel za vozilo. Medtem pa sta si s partnerico kupila malo, staro vozilo.

Bilo je v nedeljo pri kosilu, ko je mlada družinica sedela za mizo. Oče je bil dobre volje in jim je rekel: »Veste, letos pa bomo šli na morje. Otroci moji, videli boste kaj je to morje.« Partnerka se je le nasmehnila, otroci pa so imeli veliko vprašanj. »Kako pa boš izpolnil otrokom to željo, saj niš pri denarju,« je vprašala partnerka. »Veš, prepričan sem, da bomo nekaj denarja dobili od teh dveh zakoncev. Avto sem jih popravil, pripravil za tehnični pregled, vse sem uredil in čutim, da bo lastnik prišel ponj. Takrat mi bo tudi plačal za moj trud.«

Naslednji dan, ko je najstarejši hči domov pripeljal šolski avtobus, so se otroci igrali na dvorišču, mati je kuhala in na dvorišče se pripelje avto. Iz njega stopi moški, odklene svoje vozilo parkirano v garaži ter se odpelje. Otroci tega niso razumeli, začeli so se jokati in stekli so k materi. Jokali so in jokali in niso znali pojasniti zakaj. Potem so zaslišali, da se je iz službe pripeljal oče. Stekli so k njemu in mu povedali, da so avto odpeljali. Mladi mož je bil prepričan, da je lastnik pustil kaj denarja, a se je zmotil. Spoznal ga je v pravi luči. A, to še ni bilo vse. Poklical ga je po telefonu in ga povprašal, kako je zadovoljen z vozilom. Ta je bil navdušen, ko pa ga je povprašal o plačilu, se je lastnik avtomobila močno razjezil. Začel je kričati, groziti in nato je prekinil telefonsko linijo …

Mladi mož je bil čisto iz sebe. Odšel je v gozd in jokal. Skril se je od svoje družine, da ga ne bi videla kako trpi. Hodil je po gozdu, prišel do jase, sedel in jokal … Sploh se ni zavedal, da ni sam. Opazovala ga je lastnica kmetije. Nekaj ​​časa je stala negibno, nato se mu je približala in ga začela tolažiti. Povedal ji je, kako se je končala zgodba o pokvarjenem vozilu. Kmetica je le kimala z glavo, prijela mladeniča za roko in mu rekla: »Z lahkom imava dva avta. Vzemi ti enoprostorca, za tvojo družino bo dovolj velik in jih pelji na morje. Dala ti bom telefonsko številko moje sošolke, ki je poročena na morju. Oddaja dva stanovanja v hiši gostom, vedno me vabi, pa ne morem pustiti svojih živali, pojdi pa ti s svojo družino na morje. Veš, meni ta zakonca nista bila všeč, bila sta tako umetna in sedaj vidiva, da tudi zlagana, pozabi na njiju.«

Prvi teden v juliju je odšla družinica na morje. Lepo so se imeli in ko so se vrnili je z njimi prišla na obisk tudi sošolka kmetice. Vzpostavili so prijetne prijateljske vezi. Na bogata zakona pa želite čim prej pozabiti …

S tem pisanjem smo spoznali, kako je pošten človek naiven in kako pričakuje nekaj, kar je povsem nemogoče. Bil je opeharjen, ponižan, a ponudila se mu je sreča, prava, prijateljska, brez laži in spletkarjenja …