Naj bo slikanje igra

Nedeljsko jutro, iz neba padajo dežne kapljice … igrajo svojo nežno simfonijo. Narava je tako mirna, spočita, vse je obstalo. Na nebu ptice ne preletavajo, metulji ne plešejo svojega plesa, čebelice ne obiskujejo cvetov pisanih rastlin …

Za trenutek pomislim na velika nakupovalna središča. Koliko družin jih bo danes obiskalo, koliko jih obišče ob lepem sončnem vremenu … Zakaj? Odrasli nakupujejo, ali pa se delajo, da nakupujejo, otroci brezskrbno letajo sem in tja … Mnogokrat jih opazimo na igralih. Ja, igrače, igrače, igrače … Otroci jih vedno več imajo. Igrače takšne in drugačne, vse gre v korak s časom … Pa jih res potrebujejo?

Spomnim se dni, ko smo tekali po prostranih travnikih, deklice smo si spletale venčke iz marjetic in bile smo čudovite princeske.

Spomnim se dni, ko smo plezali po drevju, si ustvarjali med vejevjem hišice iz vej in bili smo presrečni nad obiski prijateljev iz sosednjega drevesa.

Spomnim se nabiranja ostankov žitnih klasov, pa las koruze, ličkanja …

Danes pa plastika vse povsod. Pa je to res treba. Kako lepa je igra ustvarjanja z barvami in čopiči po platnu. Pa ustvarjanje z glino, ko ti naravni materiali plazijo med prsti, ko si ves »zasvinjan« in, če vse to počneš v družbi … koliko je nepozabnega smeha.

Spodbudimo na današnji deževni dan mlade k ustvarjanju: naj primejo za čopiče, jih korajžno pomočijo v barve in ustvarjajo … morda pa bo nekoč kak nov slikar …