(Ne)dokončano

"Zgodi se, da se niti življenja pretrgajo. Zlomi se nezlomljivo. Premine. Odide. Kaj sledi, ko pot življenja ubere svojo pot? Največkrat Nepredvidljivo. A, ne nujno nepremagljivo..."

Tako nekako se začne povabilo na natečaj, na katerega so se prijavili člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Med njimi tudi Minka Jerebič, ki je zapisala zgodbo o prijateljstvu ... Seveda vam vsebine še ne smemo izdati, lahko pa objavimo sliko k tej vsebini ...

Draga Valerija,

Danes minevata dve leti, ko so se najini poti za vedno razšli. Ločitev je bila nepričakovana in zelo hitra. Tega se v tistem trenutku nisva niti zavedali, a bolečina je ostala. Ostala je vse do danes. Morda bi morali spregovoriti še kakšno besedo, pa je nisva. Tako ostaja nedokončana zgodba nekega prijateljstva. Zunaj dežuje. Kot da bi narava želela povedati, da je treba zgodbe prijateljstva zaključiti in se podati na novo pot, novo preizkušnjo življenja … Odločila sem se, da to nedokončano zgodbo zaključim, zato ti pišem.

Spoznali sva se, ko so me starši vozili na iste dejavnosti kot ti svoje otroke. Življenje je tako hitro teklo, da se sploh nisem zavedala, da sem se zaposlila in vsako jutro na avtobusni postaji čakala avtobus. Nisem bila sama, veliko nas je bilo, ko smo jutro začeli z enako energijo in si krojili življenje z delom v mestu. Med njimi si bila tudi ti. Mnogokrat sva spregovorili kakšno besedo in pot do mesta je bila krajša.

Leta so tekla in tekla. Vedno bolj sva se spoznavali. Ti si spoznala mojo družino, ki sem si jo ustvarila, jaz tvojo. Nekega dne pa si zmagoslavno povedala, da se boš upokojila in preselila med slovenske vršace. Slovo ni bilo težko, obstajajo telefoni in elektronska pošta, da si bova lahko dopisovali, so bile obljube ob tistem dnevu, ko si odhajala. Ti med vršace, jaz v bolnišnico. Vzela sem si čas in ti napisala razglednico. Ti zame nisi imela časa, ni bilo telefonskega klica, ni bilo elektronskega sporočila …

Leta so minevala. Življenje piše zgodbe, takšne in drugačne. Kot strela z jasnega si me presenetila, ko si potrkala na moja vrata in naznanila skorajšnjo selitev. Danes vem, da je bil obisk skrbno načrtovan. Želela si mojo pomoč. Dobila si jo. Vedno bolj sva se začeli družiti, povezovale so naju interesne dejavnosti in leta, ki so v najino življenje prinesle tudi vnuke.

Skupne dejavnosti so nama omogočile, da sva se spoznali še bolj, tudi na osebni ravni. Spoznala si, Valerija, da imam močno izoblikovana moralna in etična načela. Vedela si, da sem alergična na bolezen, ki se ji reče »laž«.

Čudovita so bila tista leta, ki sva jih preživeli skupaj na številnih poteh, ogledih razstav, prireditvah. Vedno sem si želela, Valerija, da bi bila samozavestna, da bi žela uspehe življenja; spodbujala sem te na vsakem koraku, začela si se dvigati … To, ti pa je dalo krila, da si poletela …

Nikoli ne bom pozabila tistega majskega dne, moj god je bil, ko si se mi prvič zlagala. Zakaj? Trpela sem, a ti tega nisi opazila, ti si letela, bila tam nekje daleč proč … Odprla se mi je rana, globoka … nasmeh je izginil iz mojega obraza. Ti nisi tega opazila. Ne, nisi. Kot, da ne bi bilo dovolj, kot da mi ne bi želela, da se rana zaceli, si mi dva tedna kasneje na to rano nasula še soli. Bilo je težko, trpela sem in se spraševala: »Zakaj?«.

Prijatelj je opazil mojo bolečino. Tolažil me je, vlival mi je upanje, iskal vzroke za tvoje obnašanje, prosil me je, naj te razumem. V meni se je porajal dvom, dvom vase, v mojo samozavest. Morda pa imam res previsoka moralna in etična načela; morda se moram začeti spreminjati …

Meseci so tekli in tekli. Vrnila si se, načrtovali sva nove projekte, obnašala si se, kot da se ni nič zgodilo. Toda moja rana še ni bila zaceljena. Ko sem bila prepričana, da se bodo zadeve uredile, sem prejela novo zaušnico okoli ušes. Močnejšo in še bolj bolečo, kot prvič … Odnos med nama se je začel krhati, zatekla sem se v objem svoje družine, svojih prijateljev. Kako lepo je, ko imaš okoli sebe ljudi, ki te sprejemajo, ko srce joka …

Naj se danes zahvalim Bogu ali Naravi, da je v deželo prišel virus. To je bil čas, ko smo se zaprli med štiri stene in bili med najdražjimi. Tudi ti, tudi jaz … Človeške vrednote so izbruhnile na plano, kot vulkan.

Se spomniš maja lansko leto. Bila si pri meni, ne da bi želela vedeti, kako je z mano, pač pa zato, ker si potrebovala mojo pomoč. Se spomniš, kako si me gledala v oči in si mi lagala. Tokrat me nisi presenetila, bila sem navajana tvojih laži … Se spomniš kosila s prijatelji, kako si lagala, lagala sama sebi, ne meni, ne prijateljem … Nisi me več prizadela, moja pot je prišla do križišča in samo čas je bil potreben, ko sem ti zaželela srečo na tvoji življenjski poti, med novimi prijatelji … Ni bilo treba dolgo čakati, prišel je ta čas in poti so s razšle.

Draga Valerija, vem, da ti tega nisi opazila, tvoje poti so vodile med oblake, moje so ostale realno na tleh. Ko si to spoznala, si reagirala zelo napadalno. Želela si reševati, kar se je še dalo, a tvoje delo je bilo zaman. Prijatelji so odšli, odšlo je prijateljstvo … Tvoj polet se je zaključil in pristanek je bil boleč. Začela si spoznavati, kako sama si … Ostala ti je le tvoja namišljeno ljubeča družina.

Valerija, odločila sem se, da ti pišem. Želim, da zgodba najinega prijateljstva ne ostane nedokončana. Povedati ti želim, da ti želim v življenju vse dobro. Kot narod imamo številne pregovore, ki so nastali na podlagi izkušenj. Včasih je dobro tudi v mistični svet verjeti. Prepričana sem, da boš našla prijatelje, ne izkoriščaj jih, bodi to kar si, bodi poštena do sebe in do njih. Izkušnjo imaš za sabo, ki se ni končala, tako kot si ti načrtovala. Saj veš, kako pravi pregovor: človek načrtuje, narava izpelje …

Povedati ti želim le to, da ti ničesar ne zamerim. Nisem jezna. Želim se ti zahvaliti za vsak ščepec soli, ki si ga posula na mojo rano. Trpela sem, ni mi bilo lahko, toda danes sem močnejša kot kadar koli prej. Hvala ti za to izkušnjo

                                                                       Barbara