Nežka Andrejaš: SPOMINI PRETEKLOSTI

Članica Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka, Nežka Andrejaš je izdala svojo drugo pesniško zbirko z naslovom SPOMINI PRETEKLOSTI.

Recenzijo za pesniško zbirko Spomini preteklosti je zapisala mag. Brigita Lipovšek. Takole je zapisala:

Niso minili še štirje meseci, ko so me v Kulturno-zgodovinskem društvu prosili za recenzijo, pa me danes spet prosijo. Je društvo, kje so posamezniki v njem oziroma njihovi člani polni energije in to pozitivno energijo prenašajo tudi gledalcem in poslušalcem na njihovih prireditvah. Njihova literarna skupina je zelo uspešna. Nastopajo na raznih prireditvah v organizaciji društva, kot tudi na številnih drugih prireditvah. Sodelujejo na natečajih in so prepoznavni v širši javnosti.

Avtorica Nežka Andrejaš je tista mila, prijazna ženica ali celo babica, ki se vsakega s svojo poezijo dotakne. Vsak najde v njej kaj zase. Njene pesmi so zelo življenjske in iz njih gre čutiti, da so nastale točno ob določenem trenutku, katerega je pisateljica shranila v obliki verzov na list papirja in ga tako ohranila za vse življenje. Glede na spodbudo, ki jo imajo v društvu s strani njihove predsednice, ni čudno, da so člani tako motivirani in ustvarjalni.

Širša publika ne pozna avtorice, njenega življenja, njenih najbližji, a ona jih tako spretno opisuje, prav tako dogodke, da so vsi človeku tako blizu. Življenjske situacije so včasih celo komične, ampak to je življenje in avtorica ga spretno »začini« z rimami. Njen stil in slog sta preprosta, a tako dovršena v tej preprostosti. Tako spoznamo, da gre avtorica v korak s časom in v ničemer ne zaostaja. Iz pesmi prepoznamo njeno življenjsko pot, ki je bila vse prej kot lahka, a avtorica je bila obdana z ljubeznijo, čeprav ne staršev, saj je po štirih letih življenja postala vojna sirota. Ni imela varnega in toplega zavetja, ki ga otrok pričakuje, zato ji je to ljubezen dajala babica in ljudje okoli nje. To kar je bilo njej dano, to ona prenaša na svet: ljubezen in spoštovanje do ljudi, živali, narave, vsega lepega …

Kdo je Nežka? O njej je spremno besedo zapisala mag. Minka Jerebič:

Rodila se je leta 1941 v majhni hribovski vasici, Planina nad Podbočjem pri Kostanjevici. Pri 4 letih je ostala vojna sirota brez obeh staršev in doma. Nižjo gimnazijo je obiskovala v Krškem, kjer je že za šolski časopis "Klasje" napisala prve pesmi posvečene svoji pokojni mami.

Pozneje se pisanju pesmi ni posvečala vse do upokojitve 1998, le kdaj pa kdaj je še napisala kakšno posvetilo za razne priložnosti. V pesmih jo pogosto zanese na njeno težko preživeto otroštvo a vendar z lepimi spomini na babico, ki ji je nadomeščala starša. Babica je bila preprosta kmečka ženica, ki je bila za tako odmaknjen kraj zelo načitana, izvirna v besedah in lepo je pela. Tako je mala Neža verjetno podedovala to sposobnost pesnikovanja po svoji babici Neži, ki je tudi rada kaj napisala, če je le imela pisalo in papir.

Nežka je po končani poklicni šoli v Krškem, življenska pot pripeljala v Ljubljano, kjer si je ustvarila družino. Leta 1976 se je z možem in dvema hčerkama preselila v Trzin, kjer je bila tudi zaposlena vse do upokojitve.

Po upokojitvi se je včlanila v DU Trzin, vključila v takratni pevski zbor Žerjavčki, kjer je večkrat napisala kakšno pesem, ki jo je na raznih prireditvah tudi prebrala. Potem so se njene pesmi začele kar množiti. Nastalo jih je že veliko število. V vsem, kar je videla in doživela bi lahko napisala pesem.

Pesmi so njena tolažba in razvedrilo. DU Trzin je izdalo že dva zbornika pesmi, v katerih je tudi šopek njenih pesmi. Pesmi je objavljala še: v reviji Vzajemna, na portalu Pesem, si. Napisala je tudi več partizanskih pesmi za Društvo Cankarjeva brigada, za kar je prejela tudi priznanje »Ivana Cankarja«. Včlanjena je tudi v Kulturno- zgodovinsko društvo "Rusalke" v Zalogu, kjer imajo raznovrstne dejavnosti in razne kulturne prireditve. Tako je tudi tam že nekajkrat sodelovala in prebrala, kakšno svojo pesem.

Njene pesmi so preproste, lahko razumljive in je vesela, če z njimi komu polepša trenutek življenja.

Nežkina poezije to preprosto poboža po duši. Njene pesmi so življenjske, mnogo jih je posvečenih njenim najdražjim, mnoge so posvečene življenjskim trenutkom ali pa dogodkom. V njih se čuti ljubezen; z njo pa jih Nežka tudi prebere in nas tako zavije s simfonijo rim, ki poplesavajo med njenimi verzi. 

BABICA

Že mnogo let je od takrat minilo,

kar si zapustila ta svet.

Spomini na te pa vedno močnejši,

se v meni oglašajo spet.

O, babica moja kako te pogrešam

in tvoje vsestranske nasvete.

Koliko teh naukov si mi darovala

in misli z dobroto prežete.

Če so kdaj mi moči popustile,

sem v hipu se spomnila nate.

Takrat se mi zopet moč je vrnila

in vse je lepše šlo dalje.

Koliko moči si v sebi nosila,

šele sedaj to opažam,

da si lahko za nas se borila,

iz dneva v dan bolj spoznavam.                                            

Avtorici pesniške zbirke, Nežki Andrejaš želimo še veliko čudovitih verzov in vse dobro.