Nežki v slovo ...

»Planika ti prekrasen cvet,

najlepša roža v gorskem svetu.

V skalovju ti se lesketaš,

z lepoto svojo se bahaš …«

so bile prve rime, s katerimi se je Nežka Andrejaš predstavila na večeru poezije 21. februarja 2018, ob mednarodnem dnevu materinega jezika. V dvorano Centra Zalog jo je pripeljala Marija, poleg nje pa še Antonijo. Takšni so bili prvi koraki treh dam v družbo že zbranih rusalk. V zraku je bilo čutiti ljubezen, milino in toplino. Odsev pesmi je govoril o življenju, ki je med razpokami iskalo svetlobo in sončne žarke. Kot, da bi usoda hotela, so jih rusalke sprejele in ples ob tolmunih se je pričel … Mesec dni kasneje je tudi Nežka postala članica rusalk in vedno je sprejela povabilo k sodelovanju na prireditvah. Njene rime so kot vrelec iz vodnih globin prihajale na površje in publika je bila nad njimi navdušena. Po koncu prireditev smo rusalke skupaj sedle, kramljale in delale nove načrte. Nežka je žarela od navdušenja. Ni ostala le pri pisanju pesmi, napisala je tudi krajšo dramsko igro. Ta ni bila uprizorjena. Morda še ni prišel pravi čas, a prišel je rusalček Nejc. V tej igri je bila Nežka njegova babica. Vlogi sta jima bili pisani na kožo in odigrala sta tako, kot da bi bilo v resničnem svetu. Nekaj mesecev kasneje smo se člani društva zbrali in Nežka je svojemu vnuku prinesla čokolado. Mar ni to ljubezen …

Ko smo se danes zbrali, da se še zadnjič poslovimo od naše Nežke, se lahko vprašamo, s katero besedo bi jo najbolje opisali. Ni treba zgubljati mnogo časa, kajti Nežka je bila ena sama dobrota in ljubezen. Vedno je bila nasmejana, dobre volje in modrih misli. V društvu so bili trenutki, ko se je društveno življenje ustavilo. Morda je tako želel Bog Savus, ki je vedno, že tisočletja bdel nad rusalkami, a Nežka je nepričakovano povedala rešitev. Kako preprosto je bilo vse, pa smo iskali čudesa. Morda jo je to naučila babica, morda življenje …

Nežka se je rodila 21. januarja 1941 v majhni hribovski vasici Planina nad Podbočjem pri Kostanjevici na Krki, na god sv. Neže in po tej svetnici je dobila majhna deklica tudi ime. Pri štirih letih je ostala vojna sirota brez obeh staršev in doma. Nižjo gimnazijo je obiskovala v Krškem. Za šolski časopis Klasje je kot učenka napisala prvi pesmi, ki sta bili posvečeni njeni pokojni materi. Kot učenka je rada nastopala na prireditvah, a kaj, ko je osnovna šola tako hitro minila. Odšla je v svet, spoznala nove ljudi, nove običaje in spoznala je ljubezen njenega življenja. Ustvarila sta si dom. Dela nikoli ni zmanjkalo in šele, ko se je Nežki približala jesen življenja, je zopet poprijela za prazen list papirja, svinčnik in začela pisati. Rime so poplesavale po papirju, vedno več jih je bilo. Svoje pesmi je Nežka rada predstavila na lokalnih prireditvah, pa tudi med prijatelji v pevskem zboru. Usodno pa je bilo povabilo rusalke, ki je Nežko povabila na vzhod Ljubljane. Tkati so se začele prijateljske vezi. Srečanja prijetna in nasmejana; čas pa je tekel, ne da bi se zavedali, kako hitro … Slovo je bilo vedno obljuba, da se kmalu srečamo.

Rusalka Nežka je bila v društvu vedno zelo aktivna. Pesmi je imela vedno dovolj na zalogi, a iz njene notranjosti, njene ljubezni, njene dobrote so se rojevale nove in nove. V letu 2019 smo izdali skupno pesniško zbirko Vrelec poezije. Prepričana sem, da razumete zakaj takšen naslov. Leto 2020 je bilo Nežkino leto. Izšla je njena pesniška zbirka Spomini preteklosti. Toliko pesmi je poslala, da jih nismo mogli vse objaviti, zato jih imamo še kar nekaj na zalogi, da jih bomo objavili po njeni smrti. Zaradi prepovedi organiziranja večjih prireditev smo v manjši družbi prijateljev, znancev, domačih in nevidnih bajeslovnih bitji pripravili krajši kulturni program, na katerem je Nežka blestela. Pevke glasbene šole iz Logatca so prepevale zimzelene pesmi, v društvu smo praznovali peto letnico delovanja, za jesenske dni smo dobili nove dežnike, a rusalka Nežka je prireditev obogatila s svojimi rimami.

Rusalke nikoli nismo imele majhnih načrtov. Naši načrti so bili vedno veliki, vedeli smo, da za nami stojijo mogočna mistična bitja, ki so jih slavili že Rimljani, nato Slovani in danes mi. Bogu Savusu so pripisovali tisto moč, ki je nežna bitja rečnih nimf poveličeval. Od tod rusalkam moč in energija. Tudi v publikaciji Ples rusalk je Nežka pisala o tistih stezicah, po katerih je stopala kot otrok, o čudežih letnih časov, o Planini, njeni rojstni vasi in o rusalkah.

Konec januarja letos, ko smo se v društvu prijavljali na razpise in ko smo kovali načrte dela za letošnje leto, je Nežka svojo nalogo že opravila. Vse pesmi je že posredovala … Ko sem v klepetu z njo dejala, da je še prezgodaj, se je le nasmejala in s svojim značilnim nežnim glasom povedala, da ima sedaj čas. Imela je čas, tisti čas, katerega so ji vile rojenice  prerokovale ob njenem rojstvu … Potem pa je prišel ponedeljek, 14. februarja, ko je mati Narava opozorila Nežko, da je čas, da z rusalkami ob rečnem tolmunu zapleše zadnji zemeljski ples. Ni trajal dolgo, niti mesec ne, ko jo je v svoje naročje sprejel Bog Savus in popeljal v čarobni svet … v svet brez bolečin in trpljenja …

Draga Nežka, odšla si; ostale smo rusalke in rusalčka; spomin nate, na tvojo dobroto, tvoj nasmeh, tvoj glas, bo živel naprej. Res, ne bo več tako kot je bilo, ostali smo brez tebe. Izlet v tvojo rojstno vas, katerega je načrtoval župan Kostanjevice na Krki, ne bo enak, kot bi bil, če bi bila ti z nami … Zaupala si nam mnoge zgodbe, ki si jih tako živo opisala, kako si se igrala po domačih travnikih, kako si jedla češnje s koščicami, kako …

Svojo najljubšo pesem si zaključila z naslednjimi rimami:

»Vsakdo bi te rad imel,

z veseljem za klobuk pripel.

A prav je, da te tam pusti,

kjer ti želela rasti si.«

Tako se danes vsi tu zbrani od tebe poslavljamo. Zavedamo se, odšla si onkraj tolmuna, kjer so te pričakali tisti tvoji ljubljeni, ki si jih prekmalu izgubila v življenju … Mi smo danes izgubili tebe, nekoč se spet srečamo …

V imenu Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka in v svojem imenu izrekam globoko sožalje Nežkinim domačim, prijateljem in znancem.

Nežka, počivaj v miru …

Ljubljana, 18. marec 2022