Noč knjige 2021

Vsako leto 23. aprila praznujemo svetovni dan knjige. Letos je Založba Sanje organizirala natečaj z naslovom Sanjam svet ... Sanjale so tudi Rusalke in z njimi Minka Jerebič. Predstavila se je s kratko zgodbico z naslovom Sanje male rusalke. Pa si jo preberimo:

 

Nekega dne je kralj Matjaž obiskal rusalke pod Debnjim vrhom. Ko je prišel k njim na obisk so se ležerno sprehajale ob Ljubljanici, sedel na mostu in si nožice namakale v vodi, druge so plesale po jutranji rosi …

 

»Dobro jutro, dobro jutro … drage rusalke. Kako ste kaj?«

 

»Kralj Matjaž.« »Naš kralj,« je bilo slišati s strani rusalk. Pritekle so h kralju, ga objemale in nato popeljale na sončno gozdno jaso. Prijetno so klepetali in se smejali.

 

»Vprašale ste me, kako sem. Ja, ja, ja … kako sem? Rusalke iz Pohorja so mi prinesle malo rusalko Tijano. Čisto malo rusalko, takšno, da so jo položile kar v orehovo lupinico, ko so mi jo prinesle. Danes je že malo zrastla in ima posteljo v košarici. Ampak … ja, ja, ja … ta rusalka mi je mojo dolgo brado naredila še bolj sivo kot je …« tako je pripovedoval kralj Matjaž in zmajal z glavo.

 

»Povej nam še kaj o mali rusalki. Tako lepo te je poslušati, povej!« so nagovarjale rusalke kralja Matjaža. »Tu pri nas se nič ne dogaja. Pastirček Tinček pase svoje kravice, zeliščarica Zalika nabira zelišča, zaloški otroci nabirajo borovnice, ribice v ribniku živijo svoje življenje, prav tako se z mladiči ukvarjajo želvice, labodji par ima svoje probleme z mladiči, račja družina je številčna, nutrije zganjajo norčije v vodi …«

 

V zvoniku kašeljske cerkve je odbilo 12. in kralj Matjaž je odšel proti Peci. Med potijo je premišljeval: »Kaj, če bi jaz rusalko Tijano prinesel v Zalog? Hm … ja, ja, to bom storil …«

 

Zvečer, ko so rusalke odšle spat in so bile zvezdice že na nebu, je kralj Matjaž ponovno obiskal zaloške rečne vile. Pred njihovim domom jim je v košari pustil malo rusalko, ki je sladko spala. Pokril jo je z listom lokvanja in odšel.

 

»Lačna, lačna, lačna …«

 

Rusalke so se prebudile in pred njihovim domom zagledale košarico in v njej ljubko rusalkico, ki je ročice stegovala proti nebu. »Kralj Matjaž nam je prinesel rusalčico Tijano! Hura, hura …«

 

… in tako je prišla rusalčica Tijana v Zalog.

 

 

»Mleko, mleko, mleko«, je kričala mala rusalka Tijana.

 

»Kaj pa kričiš, malo počakaj in ti ga bom prinesla, samo da ga rusalka Elizabeta pogreje.«

 

»Mleko, mleko, mleko«, se je še naprej drla Tijana.

 

Rusalka Elizabeta stopi v sobico male Tijane in ji ponudi stekleničko z mlekom. »Fuj, ne bom tega mleka, fur, fuj, fuj … Hočem mleko, mleko, mleko … kokosovo mleko!«

 

Okoli male rusalke je stalo že ducat rusalk; gledale so malčico in skomigale z glavo. Najstarejša rusalka Marjetica gre do telefona in pokliče kralja Matjaža. A, ta se ne oglasi. On trdno spi …

 

»Kje naj dobimo kokosovo mleko«, si misli sama pri sebi Marjetica. »Že vem, poklicala bom našega prijatelja Tarzana v črno Afriko, on mi bo že znal svetovati.«

 

Čez nekaj minut pokliče rusalka Marjetica rusalko Elizabeto. Nekaj ji šepetne na uho. Potem se spogledata in se veselo smejita.

 

»Mleko, mleko, mleko; hočem mleko …« je še naprej kričala rusalka Tijana.

 

V sobico stopita Elizabeta in Marjetica. Prineseta ji novo stekleničko z mlekom in ji ponudita. Tijana vzame stekleničko mleka in začne piti.

 

»Mmmm … kako je dobro; mmmmm … dobro.«

 

Rusalke se spogledajo in se začnejo smejati, toda le Marjetica, Elizabeta in Tarzan vedo, kaj so storili. Elizabeta je odšla na travnik, kjer je pastirček Tinček pasel kravico, jo pomolzla in v toplo mleko primešala kokosovo moko in dodala velik list mete. S kuhalnico je vse premešala, precedila in zlila v stekleničko mali rusalki.

 

Rusalka Tijana se odpravi raziskovat. Zleze iz svoje posteljice, odpre vrata in pred vrati zagleda veliko zver. Rusalčica kar obnemi. Gleda veliko zver in se ji čudi. Počasi stopi do nje, jo prime za rep in potegne.

 

»Mijav, mijav, mijav … Pusti moj rep. Kaj ti je.« se oglasi prijazni kosmati maček Piki.

 

»Ujela sem zverino. Na pomoč. Ujela sem zverino …« kriči rusalčica.

 

Maček Piki mijavka, toda rusalka ga ne spusti. Drži ga za rep in ga vleče.

 

»Mijav, mijav, mijav … si znorela; pusti moj rep!«

 

Na hodnik pritečejo rusalke in se smejejo mali Tijani. K njej pristopi rusalka Marjetica, jo prime za ročico, da je Tijana spustila rep mačkona.

 

»Tijana, to je naš mačkon Piki; je prijazen maček. Pobožaj ga, mačkone se nikoli ne vleče za rep.«

 

»Ali to ni pošast?«

 

Rusalke se smejijo rusalčici Tijani.

 

 

Po kosilu se rusalčica odpravi spat. Toda zaspati ne more in ne more. Prepeva si pesmico, nato pa se odloči, da bo šla raziskovat okolico novega doma.

 

Čisto tiho odpre vrata in že je na vrtu. Zagleda ogromno cvetlic in steče med njih. Ustavi se pri sončnici in si jo ogleduje; pa steče k gladiolam in stopi na prstke ter jih začne ovohavati. Zagleda čudovite marjetice, pa tulipane, pa spominčice …

 

Hodi in hodi po vrtu ter se izgubi. Tijana je že utrujena, pogleda gobico, ki ima tako lepo rdečo prevleko z belimi pikami in odloči se, da bo kar na njej zaspala …

 

Pa se je Tijana res izgubila? Ne, budna očesa rusalk jo spremljajo na vsakem koraku …

 

»Minka zbudi se. Ura je šest. V službo bo treba,« se zasliši glas moža. Odprem oči, strmim v strop … »Zakaj?« si ponavljam vprašanje v mislih, tako lepo je bilo sanjati deželo rečnih nimf …

 

 

... se nadaljuje ...