NOVI ČASI

Nova telekomunikacijska tehnologija ima številne prednosti, a tudi njena uporaba zna biti zelo zanimiva. Z njo imajo starejši marsikdaj silne težave. Redko kdaj razumejo jezik mladih, računalniški jezik pa še manj. Tako se rojevajo številne smešne ali pa žalostne pripovedi in ena izmed njim je današnja, kjer avtorica opisuje Cilkin spodrsljaj. Pa si jo preberimo:

NOVI ČASI

Tik ob robu manjšega naselja stoji skromna hišica, v kateri živi Cilka že dobri dve leti sama. Mož Nace ji je pred časom umrl. Otroci, imela sta jih pet, pa so odšli v dolino, kjer so si poiskali službe ter tam tudi ostali, ko so se poročili.

Cilka je večkrat obiskala grob pokojnega moža. Stopala je počasi po vaški poti in nato proti cerkvi, ki je stala na manjši vzpetini, poleg pa je stalo veliko župnišče in zadaj za njim pokopališče. Na poti je mnogokrat srečavala vaške ženske, zlasti pred cerkvijo, ko je vsaka odšla po svoji poti. Beseda da besedo in kmalu so jo vaške ženske povabile medse. Cilka je bila nadvse vesela. Dvakrat tedensko so se srečevale v vaškem domu, kjer so prepevale, delale razne ročne spretnosti, pa tudi za krajevni praznik so vedno poskrbele, da se je o njihovih pripravah slišalo še daleč na okoli. Kraj je bil, prav zaradi njih, zelo lepo urejen.

Nekega dne, ko so se vaške ženske vračale domov, se je ulilo kot iz škafa. Stopile so v zavetje župnišča. Njihovo stisko je opazil župnik in jih povabil v župnišče. Skuhal jim je čaj in predlagal naj se dobivajo v župnišču, saj je dovolj prostora. Ženske so se malo spogledale in bile nad idejo navdušene. Tako jim je bilo prikrajšano kar nekaj poti.

Neke jesenske nedelje, ko je bilo v vaši žegnanje, je Cilka povabila domov svoje otroke z družinami. Kot po čudežu so vsi prišli. V hiši je bil tak direndaj, da je Cilki kar srce pokalo od veselja. Najmlajši njen vnuk, star malo več kot tri leta, je po hiši raziskoval. Potem pa se je slišalo iz sobe, kjer je kraljevala velika krušna peč: »Mama, kje imaš računalnik?«

Cilka in njeni otroci so se smejali. Kmalu so spoznali, da ideja najmlajšega le ni tako neumna. Ko je imela Cilka decembra rojstni dan, je dobila v dar računalnik. To je povedala tudi svojim prijateljicam, te pa so jo poslale na tečaj. Po novem letu je Cilka vsak dan hodila v vaški dom, kjer je občina organizirala računalniški tečaj. Nad novim znanjem je bila zelo ponosna.

A, glej ga zlomka. Ko je začelo spomladi sijati prijetno sonce in bi bilo treba začeti obdelovati zemljo, takrat je v deželo prišel nadležen virus. Ni prizanašal. Druženje vaških prijateljic je zamrlo, slišale so se le po telefonu. Kako prav jim je takrat prišel računalnik, da so si poslale kakšno sporočilo. Cilka je tako preko računalnika komunicirala tudi s svojimi otroci in vnuki.

Nekega dne pa najboljša Cilkina prijateljica predlaga video konferenco. Oh, kako je bila Cilka vesela, da se bodo prijateljice spet srečale. Takoj je odgovorila na elektronsko sporočilo, da se bo tudi ona udeležila video konference. Po elektronski pošti je dobila geslo. Takoj je vzela list papirja in si ga prepisala.

Na dan video konference je bila Cilka že zelo nestrpna. Ko je bila ura šest popoldne, se je Cilka preoblekla in šla proti cerkvi, v žepu je trdno držala list papirja, na katerem je bilo zapisano geslo. Ura v vaškem zvoniku je odbila sedem. Cilka hodi pred cerkvijo sem ter tja. Nobene njene prijateljice ni bilo. Stopi do župnišča, pa je bilo zaprto. »Hm, čudno, pa saj smo zmenjene za video konferenco,« se sprašuje Cilka tako sama zase. Na vratih župnišča opazi majhno škatlico. Bila je brez gumbov. Odpre jo …

Cilki se je obraz nasmejal od samega veselja. Zazre številke. »O, sedaj pa vem, zakaj je geslo,« vzklikne Cilka od samega navdušenja. Odtipka prvo številko, pa drugo in tretjo … Potem pa … Gleda Cilka v številke, gleda, gleda in išče črke … Teh pa ni. Postane popolnoma obupana.

Zvon na cerkvi oznani, da je minilo že 15 minut. Cilka vsa prestrašena, kaj naj stori, saj video konferenco zamuja. Kje so prijateljice? Nato pa seže v žep, vzame telefon in pokliče eno izmed njih.

»Nada, kje ste. Čakam vas pred župniščem, da bomo imele video konferenco. Veš številke gesla sem že odtipkala, črk pa ni na tipkovnici, dajte odprite mi vrata, da grem še jaz na video konferenco.«

Cilka iz telefona sliši velik smeh. Strmi predse, opazuje telefon. Nato pa ji Nada odgovori: »Cilka, pojdi domov, sedi za računalnik, ga vklopi in nato pritisni tisto povezavo za video konferenco; ne pozabi imeti vklopljene tudi kamere, da se bomo videle. Veš tisto geslo je zato, da boš lahko sodelovala v naši skupini klepeta.«

Cilka posluša, ni vedela, kaj bi dejala. Še vedno se sliši smeh, saj jo je dala prijateljica Nada na zvočnik in vse prijateljice, ki so bile na video konferenci so pogovor slišale. Nato pa se Cilka zasmeje in reče v telefon: »Ja, dekleta, to pa so novi časi in moji stari možgani. Še dobro, da sem tako blizu doma, zamislite si, kako bi bilo, če bi morala iti z vlakom domov.«

Dekleta so se ob tem Cilkinem spodrsljaju zelo nasmejale. Še danes se srečujejo v vaškem domu ali pa župnišču, toda vsakič, ko gredo mimo cerkve, se do solza nasmejejo Cilkini dogodivščini.