novoletne zaobljube: Draga Angi!

Na natečaj pa se je prijavila tudi naša Metka Osojnik. Sedla je za pisalno mizo, vzela v roko bel list papirja in se spomnila svoje prijateljice v daljni Avstraliji. Je tudi tam virus, ki nagaja in jezi ljudi. Je Metka ob vstopu v novo leto sprejela kakšna obljube ali zaobljube ... Preberimo si pismo:

Draga Angi!

Dolgo časa je že minilo, kar sva si zadnjič pisali. Saj veva obe, da so mogoči tudi drugačni kontakti, ampak midve se raje drživa pisanja, najinega starega, lepega načina komuniciranja.

Ali se spomniš leta 2020 in najinih januarskih obljub, da se bova poleti videli v Sloveniji in poklepetali po dolgem in počez? Ali se zaveš tistega norega leta, ko se je zaprl ves svet, ko se je ustavilo življenje?

Verjetno je bilo tudi pri vas, v Avstraliji, podobno. Ali pa morda ne? Predaleč ste, da bi vedela kaj več o "vaši koroni".

Angi moja, v življenju običajno ne delam obljub, ne pišem kljukic na koledar, ampak živim vsakdanje življenje, čeravno sedaj drugačno. Veliko tudi pišem, saj veš, poezijo.

Pa razmišljam, sanjarim in tudi mladostni spomini me mnogokrat obiščejo. In obe veva, da so bila šolska leta najlepša!

A kakšne šolske dni imajo sedaj moji vnuki? Ne morem sprejeti takšnega življenja in trpljenja, ko svojih otrok ne morem objeti, ko s prijatelji ne smem zapeti, niti svojih vnukov sprejeti!

Ali veš, draga prijateljica, kako lepo smo živeli nekoč; brezskrbno doma, prijetno v šoli, z igro v naravi. Brez vsakršnih ovir! Moje vnukinje pa so prisiljene sedeti le pred računalniki, kajti le tako lahko "obiskujejo" šolo oziroma pouk na daljavo.

Kam nas vodi tale pot, ko so meje vsepovsod? O tem verjetno razmišljaš tudi ti. Najini vnuki nimajo takšnega otroštva, kot sva ga imeli midve. Meni je hudo, ko jih vidim brezvoljne, osamljene, brez šolskih prijateljev. Le koliko časa še?

Draga prijateljica, veš, mene edino poezija tolaži, mi boža srce ter daje upanje v boljše leto. Edina zaobljuba za novo leto je, da bom pisala še naprej. Pisanje je zame terapija. Ne predstavljam si dneva, da ne bi pogledala v naravo, v nebo, in tisti trenutek se že rojeva nova pesem.

Zdaj, ko se pri nas odpravljamo na počitek, se pri vas že skoraj dani. Mene pa v spalnici na nočni omarici čakata svinčnik in papir, da se izpišem v pesem pred spanjem.

Pričakujem tvoje pismo, da izvem tudi kaj o tvojem "korona" življenju.

V upanju na ozdravljen svet, na svet brez korone, te objemam in čakam na tvoj

obisk!

Ostani zdrava in tudi vsi tvoji!

Vesna