novoletne zaobljube: JUTRI

Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ljubljana, je v sodelovanju z Revijo Primus konec preteklega leta izvedla literarni natečaj z naslovom Jutri bo moj svet drugačen. Tudi Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka je na tem natečaju sodelovalo. Med njimi je naša članica Marija Starič, ki se je predstavila z krajšo literarno črtico z naslovom JUTRI. Pa si preberimo njeno zgodbo oziroma njeno zaobljubo:

JUTRI

Ne, nihče ne opazi, če je z menoj kaj narobe. Zato, ker živim med temi betonskimi, hladnimi, grozečimi štirimi stenami, in čakam, čakam na nekaj, kar pravzaprav ne vem, če se bo sploh zgodilo. Kajti trenutno vidim življenje kot eno dramo, v kateri sem prisiljena igrati glavno vlogo. Hkrati pa kazati zadovoljen in srečen obraz. Na trenutke se mi zdi, se ne spomnim, ali sem pred tem sploh živela, živela kot človek? Zadnje čase se sprašujem, je to mogoče klic na pomoč, povejte mi, kdo sem, kaj sem? Sem sploh iz tega planeta. Je možno, da mi življenje nalaga bremena, ki jih ne zmorem? A vseeno jih naredim, ko grem iz pekla v pekel, in pridem nazaj po nove naloge.

Od danes naprej bo vse drugače. Nocoj bom zaprla zadnji list na koledarju, pozabila na vse prejšnje dni, obljubila, da bo z novim letom vse drugače.

Oblekla bom svečano rdečo obleko, obula elegantne črne čevlje, uredila pričesko in čakala. Čakala jutro, v katerem bo vse novo, lepo, čisto. Nobenih skrbi več. V mislih prepotujem dogodke ravnokar minulega leta. Leta, v katerem je bil strnjen en sam strah, bolečina in hkrati upanje. Ne, ne morem, kar v trenutku preklopiti misli, na novo. Še vedno so povezane s prejšnjim letom. Takrat, ko je vrvež v svetu utihnil. Tišina je zabolela, kot da ugasneš vedno preglasen radio. Takrat se ti zazdi, da ti nekaj manjka. Sam ne veš kaj, samo toliko veš, da te ta tišina plaši. Rabiš dan, dva ali tri, cel teden, da se temu navadiš. Tisti trenutek se zavem, da v moji sobi čisto po tiho igra radio. Poslušam glasbo do konca,  ter zaslišim glasneje ZAČETEK KONCA. Pa ne ravno zdaj, za novoletni dan. A sem že spet tam? Pa saj sem rekla, da bom obrnila list življenja na drugo stran. Toliko krat sem slišala te besede v življenju, da so mi ostale kodirane v možganih za vedno. Ko mi je umrla kot deklici mama. Zdravniki pravijo, da je to začetek konca. Enako je pri bratu, očetu, hčerki, možu. O bog, ne morem poslušati teh besed. Ampak, te bi morale tisti dan zveneti drugače: ZAČETEK KONCA KORONE. Ampak zadnja beseda je nekje izginila, za napovedovalca predolga ali nepomembna? Ne vem.  Obljubo bom držala, kar sem obljubila, da bom spremenila sebe na bolje. Razumem, da sta predaleč vstran, da bi me objela in poljubila ter voščila zdravja, ki ga potrebujem. Pravzaprav ugotavljam, da je danes isto kot lani. Le novi ukrepi, nova upanja. Kako naj si zadam obljube, ko pa korona ureja moje življenje …

Mariji Starič v imenu Društva iskreno čestitamo in ji želimo vse dobro na njeni ustvarjalni poti.