novoletne zaobljube: NASLOV NEPOZNAN

Na natečaju Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, Območna izpostava Ljubljana, v sodelovanju z Revijo Primus, je konec preteklega leta na natečaju z naslovom Jutri bo moj svet drugačen, sodelovala tudi članica Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka, Antonija Jereb. Pisala je pismo, a naslova ni poznala ... Pa si ga preberimo:

Spoštovani,

leto se izteka in čas beži. Kako razmišljam naj o zaobljubi, ko svet se s Covidom bojuje? Zaprti v samoto iščemo oporo v sebi, družiti se ne smemo, na prosto pa lahko posamezno in to le z masko gremo. Imam zares veliko srečo, da je čas delovnih let za menoj in ne borim se več za svoj obstoj. Otroci so odrasli, skrbeti znajo zase in razumejo, zakaj zaprti zdaj smo vase. Vam svojih let ne dam in ne svobode, ki jo imam.

Čeprav nas tlačite v ogroženo skupino, povem vam, da nismo neuporabna raja. Učili smo se in živeti znamo. Se sploh kdo sliši, kaj po tv nam »čebljate«? Smo mar otroci? Učite nas umivat`, delite nam ukrepe, grozite s policijo, sporočate, da trgovine ste zaprli, povejte raje, kako bomo ta oreh strli. Se sploh zavedate negativnosti in slabe volje, ki ju med ljudi delite? Na srečo se tv lahko ugasne in prostore mir objame, saj čas nam teče tudi v času osame. Ker zmoremo in znamo in radi se imamo, ne strejo nas težave, saj se boriti znamo. Tudi v samoti se beseda piše, tudi v samoti se lahko ustvarja, slika, riše, kajti tudi samota zgodbe piše.

Če lahko kupiš hrano na daljavo, se prek spleta povežeš s svetom, se tudi srečaš lahko na daljavo, pomahaš z roko, saj že prijazen pogled ti srečo na obraz nariše, spomin pa v srcu ostane in se ne izbriše. Vsak zase najbolje vemo, kako ukrepati, kaj smemo in ne smemo, od vas pa pričakujemo nasvete, ne grožnje, ignoranco in pamflete. In komu nasloviti tole pismo, da se bo slišalo, da smo tu?

Vam, ki smo vam verjeli in vas volili, v upanju, da nas boste dobro vodili? Tistim, ki kradejo in krasti znajo, saj luknje v zakonih v nulo poznajo? Tistim, ki se za dobičke borijo in ljudi izkoriščajo kot delovno silo? Tistim, ki se pulijo za stolčke? Levo ali desno usmerjenim, ki ne razumejo, da se umazano perilo pere v pralnem stroju, za dobrobit Slovenije pa jim je malo mar? Imam svoj glas, ki pa z lahkoto se izgubi in izgine v čas…

Kako naj se zaobljubim, če mi ni jasno ali bom zaobljubo lahko izpolnila? Kako naj verjamem, da se v poplavah besed ne bom izgubila? Kako naj obljubim, da bo svet drugo leto drugačen, če pa je skorumpiran, oblačen?

Zaobljubo, da bom dokler bom zmogla, pisala, sem si že lani zadala.

Bila sem aktivna in bom aktivna ostala. Kot prostovoljka se v Dom bom starejših vrnila, se družila in ustvarjala z njimi, jim brala in takoj, ko bo dovoljeno, jim bom roko podala. Delala bom tisto, kar me veseli. Ohranila bom dobro voljo, hodila na sprehode se družila s prijatelji, znanci in sorodniki. To je edino, kar imam in tega si ne bom dopustila vzeti. Zaobljubim se lahko samo še to, da bom svoje življenje živela in po svojih močeh pomagala, dokler bom zmogla in znala.

S spoštovanjem,

                                                                                               naslov nepoznan, l.r.

Ljubljana, dne 30. 12. 2020

Antoniji Jereb v imenu članov in članic Društva Rusalka izrekamo iskrene čestitke.