Nuna

Na literarnem natečaju Društva Sinica iz Domžal so v letošnjem letu sodelovale tudi članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka: Antonija, Metka, Marija in Minka. Tema letošnjega natečaja je bila Predelana babičina poročna obleka. Minka Jerebič je zapisala krajši zapis iz spominov na otroštvo, na čas pusta, ko se je oblekla v pustno šemo in bila nekaj dni nuna. Pa si preberimo.

NUNA

V spalnici staršev je bila velika omara. Največ prostora so zasedale mamine obleke. Vedno sem rada v njo pokukala in mamo spraševala, kdaj je katero obleko nosila in kdaj bo katero oblekla. Spomnim se, da mi je včasih dejala, da kakšne obleke ne bo več nosila, pa sva se dogovorili, da jo bom jaz imela, ko bom velika. S ponosom sem tako odhajala iz njune spalnice.

Nekoč, ko sem spet raziskovala po omari in z malimi ročicami pregledovala obleke, mi je pogled obstal na črni obleki z belim ovratnikom in belimi zavihki na rokavih. »Mama, kdaj pa si nosila to obleko,« sem začela spraševati.

Mama pa je stopila do omare, jo vzela ven in sedla na posteljo. »Veš, to je moja poročna obleka. Ko sem se s tvojim očetom poročila, sem jo imela. Bilo je februarja in bilo je hladno, zato sem imela to elegantno črno obleko, z belim ovratnikom in belim šalom. Čez pa oblečen topel, volnen plašč.«

»Si bila lepa nevesta,« še kar nisem končala z vprašanji, toda odgovora nisem dobila. Mama se je le nasmejala, se dvignila in pospravila obleko. Z nasmehom na obrazu je odšla iz spalnice. Tudi jaz sem odšla. Šla sem k babici in jo vprašala, kakšna nevesta je bila mama, ko se je poročila z njenim sinom. Babica se je nasmejala, dvignila me je v naročje in začela pripovedovati …

Leta pa so minevala in minevala. Babice ni bilo več, bližal pa se je pustni čas. Brat je bil kavboj, toda v kaj se bom jaz našemila, sem se večkrat spraševala. Nekega nedeljskega popoldneva smo gledali televizijo. Ne spomnim se več, kaj je bila vsebina filma, spomnim pa se igralke, ki je igrala nuno. Obleko, ki je nosila, je bila prav takšna, kot mamina poročna obleka v omari. »Mama, mama, vem kaj bom za pusta. Nuna bom,« sem kričala na ves glas. Starša sta se spogledala in se nasmejala, brat pa se je kar zvijal od samega smeha.

Le še nekaj dni je bilo do pustne sobote, ko me ja mama vprašala glede obleke za maškare. Začudeno sem jo pogledala, ker me je spraševala takšne neumnosti, potem pa le dejala: »Mama tvojo poročno obleko bom imela.«

Mama ni nič dejala. Nasmehnila se je. Stopila je v sobo in iz omare vzela obleko. »Obleči jo.« Z največjim veseljem sem to storila, a obleka je bila predolga, preširoka … V njej sem bila kot strašilo na njivi. Z žalostjo sem se zazrla v oči svoje mame in dejala: »Kaj pa sedaj?« Mama pa se je le nasmehnila in s ponosom dejala: »Najlepša nuna boš.«

Prišla je pustna sobota. Brat je bil že oblečen, potem pa mama prinese iz spalnice svojo poročno obleko. Oblekla me je preko oblačil. Nad komolcem je všila elastiko, tako da rokavi niso bili več predolgi. Tudi v zapestju so bili rokavi stisnjeni z elastiko. Okoli pasu mi je zavezala črn trak, ki se je vil vse do tal, obleko pa toliko dvignila, da so se mi pokazali škornji.

Na ustih se mi je pričaral nasmeh: »O, kako sem lepa,« sem dejala, ko sem se gledala v ogledalo. Mama pa je vzela mojo belo kapo, na katero je našila svojo črno ruto in mi jo položila na glavo. Bila sem izredno lepa nuna.

Ko sva že mislila z bratom odidi od doma, me je poklical oče. Pogledala sem ga, ta pa ni nič dejal, le z roko mi je nakazal naj pridem do njega. Seveda sem prišla. Iz žepa je vzel lesen križ na črni, usnjeni vrvici in mi ga dal okoli vratu. Kako sem bila ponosna. Mama in oče nista nič več dejala, le smejala sta se, ko sva z bratom odhajala.

Nekaj let kasneje pa je brat oblekel to obleko. Ni bil nuna, bil je duhovnik … S prijatelji iz ulice smo bili prav lepa, pisana druščina pustnih šem.

Danes se sprašujem, kaj se je zgodilo s to obleko, pa se nikakor ne morem spomniti. Vem, le to, da jo je morala mama oprati, ker je bila spodaj umazana od blata. Prala jo je na roko, kar pomeni, da je bil dober material.  

Spomini na otroštvo tako ostajajo zelo lepi. Za pusta smo se morali znajti vsak po svoje.  V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pustnih kostumov ni bilo mogoče kupiti, zato pa so spomini tako lepi na mamino poročno obleko …