Ob skodelici kave: Ježek in Palačinka

Ob skodelici kave - lahko potekajo prijetni pogovori, branje poezije ali proze ... Prav to se je zgodilo v torek, 23. maja 2023, v Krškem, v organizaciji Društva IMSTORI. Na natečaju je sodelovala tudi članica Društva Rusalka, Minka Jerebič s krajšo pripovedjo o Ježku in palačinki. Pa si preberimo to delo.

JEŽEK IN PALAČINKA

Nekega jutra se je prebudil ježek Bobi. Pogledal je iz svojega brloga in opazil, kako veter nosi listje po zraku. Počasi je padalo na tla in naznanjalo, da prihaja v deželo jesen. Ježek se je obul škornje in odhitel po gozdu proti sadovnjaku, kjer je kmet Fonzek imel prekrasne hruške. Bobi se ni obotavljal, zagledal je prvo hruško, si jo naložil na bodice in odšel nazaj proti gozdu.

»Dobro jutro ježek Bobi, kam pa kam s tako lepo hruško? Boš kuhal marmelado za palačinke,« je ježka spraševala lisica Tinca.

»Palačinke? Kaj pa je to?«

»Ne veš, kaj so to palačinke?«

»Ne, ne vem. Povej mi lisica Tinca.«

Lisica Tinca se je smejala na vso moč. Prijela se je trebuh in se kar zvijala od smeha: »Ježek Bobi ne ve, kaj je to palačinka …«

Ježek je opazoval lisico in odšel proti svojemu brlogu. Na poti do doma je srečal medveda Poldija. »Medved Poldi povej mi, kaj je to palačinka.«

»Hm, palačinka? Ne vem ježek, kaj je to palačinka. Tega čebelnjaka še nisem srečal.«

»Dobro jutro veverica Mica. Ali ti veš, kaj je to palačinka?«

»Palačinka? Ne, ne vem, kaj je to palačinka. Tega lešnikovega grma pa ne poznam.«

Bobi zavije mimo potoka in v njem zazre ribico Zlatko. »Draga ribica, bi mi ti povedala, kaj je to palačinka?«

»Da premislim … Ježek Bobi, ne vem, kakšna riba bi to bila,« skomigne z glavo in odplava po reki.

Ježek prečka reko in visoko na nebu zazre ptice. »Moje ptičice, ali ve veste, kaj je to palačinka?« Ptice žvrgolijo, se pogovarjajo ena čez drugo, a ježku niso odgovorile.

Tik pred svojim brlogom sreča Bobi polža Ambroža. »Ali ti veš, kaj je to palačinka?« »Nebi vedel. Te gobe pa še nisem srečal.«

Bobi odloži hruško v svojem brlogu in gre v sadovnjak po novo hruško. Na poti pa sreča starega volka Huberta. »Gospod volk, ali vi veste, kaj je to palačinka?«

»Jaz ne vem, ampak pek Mihec bo pa to sigurno vedel. Stopi do njega in ga vprašaj.«

»Hvala gospod volk. Grem pa peka vprašat.«

Namesto, da bi šel ježek v sadovnjak grem mimo njega po prašni stezi. Pride v vas in stopi do peka Mihca. »Dober dan Mihec, ali ti veš, kaj je to palačinka.«

»O, seveda vem. Kako so dobre, ko jih namažeš z marmelado, ali pa posuješ po njih sladkor, ali pa …«

»Super. Kje pa rastejo palačinke,« sprašuje ježek Bobi ves navdušen.

»Ha, ha, ha, palačinke ne rastejo. Narediti jih je treba iz moke, mleka in jajca.«

»Narediti jih je treba?«

»Seveda, narediti jih je treba. Potem pa speči in potem jih mažeš … Mmmmm, kako so dobre.«

»Ali bi mi pokazal, kako se to dela?«

»Kaj ti bom kazal, bova šla kar k moji babici, ona jih takoj speče, ko jaz k njej pridem. Počakaj me, da prodam kruh in zaprem prodajalno. Potem pa bova šla k babici.«

Ježek Bobi sede v kot pekarne in čaka, čaka, čaka … Ljudje so prihajali v pekarno, kupovali kruh, a tega ni in ni hotelo zmanjkati … Končno pa je pek Mihec dejal: »Dovolj je bilo za danes, pojdiva k moji babici.«

Pek Mihec in ježek Bobi sta odšla k babici. »Moj vnukec Mihec,« je dejala babica, ko je zagledala svojega vnuka, »kako sem vesela, da si me obiskal. Ti bom palačinke naredila.« Mihec je pogledal Bobija in mu pomežiknil. Babica je kramljala z vnukom, ježek pa je bil čisto tiho in komaj čakal, da dobi palačinko.

Babica speče prvo palačinko in jo ponudi Mihcu. Ta pa vzame palačinko in jo da ježku. »Vidiš Bobi to je palačinka. Nanjo se namaže marmelada.«

»Jupi, jupi, jupi, tudi jaz vem, kaj je to palačinka. Sedaj jo bom tudi jaz imel in nanjo namazal hruškovo marmelado.« Ježek se povalja po palačinki, jo nasadi na bodice in urno odhiti domov. Ko pride domov, jo želi dati iz bodic, a palačinka ne gre. Bolj se je z njo kotalil po brlogu, vedno več palačinkinih delcev je bilo med njegovimi bodicami. Nato Bobi vzame glavnik in se začne česati. Palačinkini delci padajo na tla. Vedno več jih je. Ježek strmi vanje in jih žalostno gleda. »Grem k babici in bom prosil še za eno palačinko,« si reče ježek sam pri sebi in odide iz brloga.

Teče in teče ter ves zadihan pride do hišice, kjer živi Mihčeva babica. Vstopi v hišo tik v trenutku, ko Mihec nese zadnjo palačinko proti ustom. »Mihec palačinke nimam več, zdrobila se je na majhne koščke,« reče ježek in začne jokati.

»Ne joči no ježek Bobi. Nikoli se ne smeš povaljati po palačinki. Na palačinko namažeš marmelado, jo zaviješ, položiš v škatljico in škatljico daš na bodice ter jo odneseš domov.«

»Ježek nikar se ne sekiraj. Ko si boš zaželel palačinke, pridi k meni in ti jo bom spekla. Pozimi te bo pa obiskal moj vnukec in ti bo prinesel palačinko, pa si jo boš namazal s hruškovo marmelado. Sedaj pa le hitro pojdi v Fonzkov sadovnjak in si naberi veliko hrušk.«

»Hvala vama hvala, hvala. Bom eno palačinko tu pojedel, eno bom pa odnesel domov.«

Sedaj tudi ježek Bobi ve, kaj so to palačinke. Vsako jesen hodi pridno v sadovnjak, nabira hruške in drugo sadje ter kuha doma marmelado. Mihčeva babica pa peče palačinke …

Avtorica je za to pripoved prejela priznanje. Iskrene čestitke tudi v imenu članov Društva Rusalka.