Odprite vsa okna!

ODPRITE VSA OKNA!

V znanem jugoslovanskem izvoznem podjetju, ki je kar čez noč postalo samo slovensko izvozno podjetje, je bilo veliko zaposlenih, ki so čez noč ostali brez dela. Ob osamosvojitvi se je nekdanji skupni trg zaprl, delavci pa niso imeli kaj delati. Nad veliko poslovno stavbo v središču mesta so se začeli zbirati črni oblaki. Pričelo se je odpuščanje delavcev. Najprej so odpustili tiste, ki so v podjetje prišli v zadnjih desetih letih. Tako jih je čez noč odšlo na Zavod za zaposlovanje prvih 250 zaposlenih.

Med zaposlenimi je bila tudi tajnica generalnega direktorja Nevenka. Bila je že na pogled zelo stroga, nikoli se ni nasmejala, ni razumela nobene šale, bila je odločna in na trenutke tudi zelo nesramna. Le kako ne bi bila, saj je bila tajnica generalnega direktorja. Pa tudi to še ni nič, pred kratkim se je poročila z imenitnim starejšim gospodom iz sosednjega podjetja, ki je bil več na službenih poteh po tujini, kot doma. Odšla je. Na zavod. Tako kot številni drugi. Seveda, nadomestilo je pač treba izkoristiti.

Iz računovodske službe, kjer je delalo sedemdeset ljudi, jih je odšlo na zavod petnajst. Vse so bile mlajše ženske z družinami in z nekaj naraščaja. Ni jim bilo lahko, a so gledale na brezposelnost, kot na izziv, ki jim ga prinaša nov list v poglavju življenja. Na zavodu so jim ponudili računalniške tečaje. Dekleta so se malo spogledala in si dejala, seveda zakaj pa ne, vsako znanje dobro pride v življenju.

Prišla je jesen in Zavod za zaposlovanje je na eni izmed ljubljanskih gimnazij organiziral računalniške tečaje. Vodil jih je ugleden inženir. V skupini je bilo dvanajst oseb, nekaj moških in več žensk. Med temi je bilo kar šest oseb iz tega velikega podjetja, ki je začelo z odpuščanji. Med njimi je bila tudi Nevenka. Ko je sedla za računalnik, si je izbrala tistega pri oknu. Tako je bila bližje profesorju. Po obnašanju je zgledalo tako, kot da ona že vse ve. Pričeli so s prvo uro računalništva. Profesor je razlagal o računalniku. Predstavil je ekran, »srce« računalnika, miško, tipkovnico … Naslednjo uro so spoznali, zakaj se uporabljajo programi. »Windowsi imajo več programov. Ti so kot okna. Veliko jih lahko odpremo, skačemo med njimi, jih povezujemo …,« so bile besede predavatelja. Zadnjo uro so slušatelji risali sliko v slikarju.

Prišel je drugi dan in zbrani učenci se spet dobijo. Profesor predstavi program za besedila, pa program za razpredelnice. A, ob koncu pouka slušatelji urejajo besedila. Popoldanski tečaj je bil hitro zaključen in učenci so se že veselili novega dne.

»Lepo pozdravljeni. Nekaj ur računalniškega tečaje je že za nami. Prosim vklopite računalnike in odprite vsa okna …«, je bilo slušati iz ust profesorja. Takrat pa kot strela iz jasnega vstane Nevenka, stopi elegantno do oken in jih na stežaj odpre. Po učilnici odmeva bučen smeh. Tudi profesor se je smejal, nato pa dejal: »Gospa, okna v računalniku je treba odpreti.«

Nevenko je bilo sram. Med odmorom je komentirala, da obiskuje tečaj iz radovednosti, ne pa da bi se kaj naučila, saj tega v življenju ne bo rabila … Naslednji dan je ni bilo več na predavanja. Slušatelji so uspešno zaključili tritedensko usposabljanje. Toda s tem se izobraževanje ni zaključilo. Na zavodu so jim omogočili tudi nadaljevalni tečaj. Ni minilo niti mesec dni, ko so si računalniški prijatelji našli nove zaposlitve. Nihče pa ni vedel, kako je z Nevenko …