Osamljenost - literarni natečaj

Revija za kulturo, vzgojo in izobraževanje VENTILATOR BESED, v sodelovanju z Založbo Zala je tudi letos v začetku leta razpisalo literarni natečaj na temo OSAMLJENOST. Svoje prispevke smo poslali tudi članice Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka. Štiri članice društva: Hafija, Marija, Metka, Nežka in Marija so sodelovale s poezijo, medtem ko sta Antonija in Minka zapisali krajše razmišljanje na to temo.

Pa stopimo pred ventilator, iz katerega prihajajo rime. Med sodelujočimi je tudi nekdanja članica Nežka, ki se je v mesecu marcu poslovila iz tega sveta, a svojo nalogo je opravila …

Sledi še ventilator, iz katerega prihajajo globoka razmišljanja, ki sta jih zapisali Antonija in Minka.

Antonija Jereb: Osamljenost

V osamljenosti se zapreš vase. Potrebuješ mir. Ignoriraš prijatelje, ker ti je vse odveč. Počutiš se praznega. Ne vidiš izhoda. Iščeš ga, a ga ne najdeš. Svet se ti podira. Sprašuješ se, kaj se dogaja. Obupuješ. Ne poslušaš, ne slišiš, kaj ti govorijo prijatelji. Ven se ti ne da. Zapiraš se v svoj svet. Sam sebi si zadosten. Potrebuješ mir in tišino. Tavaš v samoti brez prave volje, nič se ti ne da. Poležavaš in tuhtaš, a sam ne veš, zakaj. Ko se nekega jutra zbudiš, ugotoviš, da ti nekaj manjka. Tišina te začne motiti. Osamljenost se je zajedla vate. Moti te. Pokličeš prijatelja in ugotoviš, da si vesel njegovega glasu. Spoznaš, da te samota ubija. Vrneš se v svet, med ljudi, med prijatelje. Srečen, da si premagal težavo. Srečen, da ti je uspelo.

Minka Jerebič: Samota, ki ubija

Hodim po cesti in opazujem stare stavbe, ki so dobile novo obleko, nova okna in izza njih se premikajo zavese. Nekega dne ozrem starko, ki nepremično gleda skozi okno. Gleda preko ceste v sosednjo stavbo. Tudi moj pogled se zazre proti sosednji stavbi. Nikogar ni.

Naslednji dan se zgodba ponovi … Dan za dnem ista pot, ista zgodba, isti pogled starke … V petek popoldne, ko vsi hitimo domov, ko se sončni žarki uprejo v staro stavbo, opazim spremembo. Starka je odprla okno. Morda si je zaželela, da jo sončni žarki pobožajo po zgubanem obrazu, morda …

»Dober dan,« obgovorim starko. Za trenutek se mi zdi, da me ni slišala. Potem pa sledi presenečenje. Starka mi prijazno odgovori in nagovori: »Vsak dan vas vidim na tej ulici, vedno ob istem času.« Na ustih se mi nariše nasmeh. Začnem klepetati s starko. Prijazna je, na njenem obrazu se nariše nasmeh. Govori in govori … Na koncu pogovora pa zaključi: »Veste, samota ubija.«

Vsem sodelujočim na natečaju iskrene čestitke.