Palček Snoviček

Kdo je palček Snoviček? To je prijazen škrat, ki živi pod Menino planino v Tuhinjski dolini, kjer izvira zdravilna voda, kjer začne početi vragolije. Kako ga vidijo mladi, pa tisti mladi po srcu, so se v Termah Snovik odločili, da bodo razpisali že 15. literarni natečaj. K njem so povabili najmlajše in starejše v dveh kategorijah: v literarni in pesniški kategoriji. Na natečaj se je prijavilo 98 oseb, več jih je pisalo pravljico o palčku, tretjina pa je bila takšnih, ki so posredovali svoja pesniška dela. Med njimi so bile tudi rusalke. Na praznik slovenske kulture pa smo se zbrali v Snoviku in predstavljena so bila najboljša dela.

Metka Jančec Osojnik je napisala simpatično pesem z naslovom Palček Snoviček, ki se let ne šteje in rad vidi, da ga obiščejo ljudje. Tudi Metka. Ta bi se z njim ohladila v bazenu in odšla na sladoled. Pa si preberimo pesem.

Minka Jerebič pa je napisala pravljico o palčku Snovičku in rusalkah. Tako si pravljična bitja pomaga, ko narava gre svojo pot. Ali znamo tudi ljudje?

SNOVIČEK IN RUSALKE

Minka Jerebič

Nekega dne se je od svoje sestre Donave vračal Bog Savus. Ustavil se je pri rusalkah, prijaznih rečnih nimfah, ki so živele ob ribniku in številnih tolmunih pod Kašeljskim hribom. Prijetno so klepetali in se smejali. Ko pa je na zemljo padla črna tema, takrat so Savusu v čast rusalke poplesavale čarobne plese in nato utrujene zaspale …

Naslednjih nekaj tednov je sonce močno pripekalo in vode v strugah rek Ljubljanice, Save in Kamniške Bistrice je bilo vedno manj. Tolmuni so presahnili. Rusalke so bile žalostne, saj niso imele dovolj vode za kopanje. Odločile so se, da bodo obiskale palčko Snovička, ki živi pod Menino planino.

Palček Snoviček je majhen prijazen možiček. Ima sive kodrčke na glavi in ​​prav takšno brado. Vsak dan si obleče modro suknjico in zelene hlače. Ker čez poletje malo šujša, si okoli pasu priveže bel pas. Prav takšne barve so tudi njegovi čeveljci. Kapa, ​​ki jo vedno nosi na glavi, pa je modre barve. Je zelo prijazen možic, ki se rad skriva, a ljudje imajo rad, zato jim je prepustil največ potokov, iz katerih zajemajo čisto studenčnico. Najraje pa se zadržuje ob velikem tolmunu. Tam je voda vedno topla, zato se rad v njej kopa in počenja naslednje norčije.

Ura še ni odbila poldne, ko zasliši palček Snoviček govorjenje in smeh. Sam pri sebi si reče: »Le kdo bi to bil, danes ne pričakujem nobenega obiska.« Še predno to reče, ugleda rečne nimfe rusalke.

»Snoviček, Snoviček, Snoviček …« so kričale rusalke ena čez drugo.

»Moje rusalke, kakšno prijetno presenečenje, kako sem vas vesel,« reče Snoviček in steče k rusalkam v objektu.

»Veš Snoviček k tebi smo se prišle kopat. Pri nas imajo reke Ljubljanica, Sava in Kamniška Bistrica čisto malo vode v strugi. Nam pa je tako vroče in smo se prišle kopat v tvoj tolmun.«

»Seveda z veseljem, tako vesel sem vas.«

Še preden je Snoviček to dejal, so se rusalke zapodile proti tolmunu. Takokrat pa začne Snoviček kričati: »Ne, ne, ne … Počakajte, počakajte …«

»Kaj pa je Snoviček, saj si nam dovolil, da se gremo lahko kopat?«

»Seveda vam dovolim, preden skočite v vodo, je treba uporabiti higienske predpise …«

»Higienske predpise? Kaj pa je to?« rečejo rusalke in z začudenjem gledajo Snovička.

»Preden se gre v moj tolmun, kjer ven priteka zdravilna voda, se je treba zmočiti telo in umiti noge. S tem izperemo iz telesa vse bacile.«

»Aaaaa, tako. Prav se bomo pa izplaknile bacile iz naših teles.«

Rusalke se okopajo v velikih čebrih, v katere je Snoviček nalil zdravilno vodo iz Potoka. Nato pa stečejo proti tolmunu, sezujejo copatke in čof, čof, čof … poskačejo v tolmun. Pridruži se jim tudi Snoviček. Uživajo v vodi, se igrajo, potapljajo, plavajo, čofotajo …

Sonce se je že skrilo za bližnji hrib, ko je ura v cerkvi sv. Tomaža odbila deset, ko je rahlo zapihal vetrič in pri razigrani družbi se je pojavil Bog Savus. »Kako sem vas vesel. Lepo vas je videti. Sedaj pa rusalke hitro domov. Nekaj ​​triglavskega ledenika sem dal v reko, da bo voda v strugi; ponoči pa bo deževalo in vode boste imele spet dovolj.«

»Hura, hura, hura …,« so kričale Rusalke. »Bog Savus, če se greš še ti kopat v tolmun, si moraš iz telesa izprati bacile in si umiti noge.«

»Ja, ja, nekaj ste se pa le naučile danes, draga moje rusalke«, je dejal Bog Savus, se je nasmehnil in pomežiknil Snovičku …

Tale palček pa je prav čeden možic, tako kot naše rusalke. Na kulturni prireditvi, ki je bila v termah, je nastopila vokalna skupina treh mladenk. Tu se je brala poezija, pravljice in prišel je tudi palček Snoviček.

Ob koncu prireditve pa še obvezna skupinska slika:

Iskrene čestitke vsem sodelujočim in še naprej veliko umetniškega ustvarjanja.

Zapisala: Lilijana Prepeluh

Slike v fotografijah: M. Jerebič