Pamet se ne vidi, če je nimaš, se pa zelo vidi ...

Ne vem, ali je to pregovor ali rek; vem pa, da so mi te besede prišle najprej v spomin, ko sem poslušala to pripoved znanke, ki jo poznam iz sprehodov s psom. Kaj vem o njej: ime ji je Anka in je upokojena pravnica. Ima starejšo sestro, ki ji je bilo učenje španske vasi, prav tako tudi njeni hčerki, torej Ankini nečakinji. Anka je dokončala pravno fakulteto, pravosodnega izpita pa nikoli ni delala. Najprej je bila zaposlena v večjem podjetju in ko je to šlo v stečaj, je delo našlo v odvetniški pisarni. Od tod se je tudi upokojila. Ni še bila dolgo v tej odvetniški pisarni, ko je Anka dobila s strani sestre Sabine prošnjo, da bi čez poletje vzela njeno hčerko za delo preko študenta v času dopusta. Anka se je s predlogom strinjala in tako je nečakinja prišla na delo. Dogovorjeno je bilo, da bo tu delala tri tedne. dijakinja srednje šole, po imenu Mia, se je hitro znašla v odvetniški pisarni. Zlagala je spise, kopirala, pošiljala vabila itd. Vse je bilo v najlepšem redu, dokler se niso vrnili odgovori in ugotovili katastrofo v svojih spisih. Še preden se je Anka vrnila v službo, jo je obiskala Sabina in ji je začela s pripovedmi, kako grozni so njeni sodelavci, da nič ne ve, da je še dobro, da imajo njen hči Mio, ki vse postori tako kot je treba. Anki je bilo to sprva čudno, potem pa se je bala, ko je stopila po 14-dnevnih počitnicah v pisarno. K sebi jo je poklical direktor. Takoj je vedela, da ne bo nič dobrega. Res ni bilo. Povedal ji je o dijakinji Mii in zaključil pogovor, naj z delom konča konec tedna. Z njenim delom niso bili zadovoljni. Anki je bilo hudo. Svoji sestri o tem ni govorila, a si je zaljubila, da nikoli več v službi ne vzame nikogar od sorodnikov. se je hitro znašla v odvetniški pisarni. Zlagala je spise, kopirala, pošiljala vabila itd. Vse je bilo v najlepšem redu, dokler se niso vrnili odgovori in ugotovili katastrofo v svojih spisih. Še preden se je Anka vrnila v službo, jo je obiskala Sabina in ji je začela s pripovedmi, kako grozni so njeni sodelavci, da nič ne ve, da je še dobro, da imajo njen hči Mio, ki vse postori tako kot je treba. Anki je bilo to sprva čudno, potem pa se je bala, ko je stopila po 14-dnevnih počitnicah v pisarno. K sebi jo je poklical direktor. Takoj je vedela, da ne bo nič dobrega. Res ni bilo. Povedal ji je o dijakinji Mii in zaključil pogovor, naj z delom konča konec tedna. Z njenim delom niso bili zadovoljni. Anki je bilo hudo. Svoji sestri o tem ni govorila, a si je zaljubila, da nikoli več v službi ne vzame nikogar od sorodnikov. se je hitro znašla v odvetniški pisarni. Zlagala je spise, kopirala, pošiljala vabila itd. Vse je bilo v najlepšem redu, dokler se niso vrnili odgovori in ugotovili katastrofo v svojih spisih. Še preden se je Anka vrnila v službo, jo je obiskala Sabina in ji je začela s pripovedmi, kako grozni so njeni sodelavci, da nič ne ve, da je še dobro, da imajo njen hči Mio, ki vse postori tako kot je treba. Anki je bilo to sprva čudno, potem pa se je bala, ko je stopila po 14-dnevnih počitnicah v pisarno. K sebi jo je poklical direktor. Takoj je vedela, da ne bo nič dobrega. Res ni bilo. Povedal ji je o dijakinji Mii in zaključil pogovor, naj z delom konča konec tedna. Z njenim delom niso bili zadovoljni. Anki je bilo hudo. Svoji sestri o tem ni govorila, a si je zaljubila, da nikoli več v službi ne vzame nikogar od sorodnikov.

Leta so tekla in tekla. Anka se je upokojila. Nekega majskega dne pa pozvoni telefon. Anko je klicala sestra in povedala, kakšne skrbi ima glede vnuka. Bilo je v času epidemije in vnuk je imel učenje na daljavo. Staršem so dali vedeti, da učenec ne bo uspešno zaključil razreda in da bo ponavljal. Tudi z drugim vnukom ni bilo najboljše. Sabina je Anki pripovedovala vse mogoče zgodbe, a tega ni verjela, saj postopki ne potekajo tako kot jih je opisovala sestra. Anka je stopila v odvetniško pisarno, saj je s svojimi sodelavci ostala v dobrih odnosih. Povedala je za probleme, ki jih ima njena nečakinja s sinovo šolo. Ponudili so ji pomoč. Ko je najstarejši sin prinesel spričevalo, so se pritožili. Vložili so tudi pritožbo na inšpektorat. Ta je zelo hitro ugotovil, da se je šola odločila napačno. Izdali so odločbo, a kaj, ko je bila tudi ta napačno izdana. Sledila je nova pritožba in seveda tožba. Pa ne ena, dve.

Anka, ki še vedno ni pozabila dogodkov pred dvema desetletjema, se je večkrat srečala z Mio. Pogovorili sta se zelo natančno. Vedela je, da zna biti njena nečakinja zelo hudobna, predvsem pa spretno laže, da doseže svoj cilj. Pogovor je bil resen, predvsem pa je nečakinja dala vedeti, da v takšni situaciji resnično rabi pomoč in da je prav, da v šoli začnejo poučevati tako, kot je treba. Opisala je tudi primer z mlajšim sinom, ki pa je »zaenkrat« izdelal razred. Seveda so bili vsi na šoli največji, od učiteljev do ravnatelja … Anka je dala vedeti Mii, da mora pripraviti goro dokumentov, ki jih bo rabila na sodišču. Prosila jo je, da naj jih čim prej pripravi, saj sodišče tožbe, kjer nastopajo mladoletne osebe prednostno obravnavajo. Res je bilo tako tudi v tem primeru. V začetku decembra dobi Mia poziv sodišča, katere dokumente je treba predložiti in podati odgovor na pisanje nasprotne stranke. Nastopila je panika. Mia ni nič storila, njena mama, Ankina sestra Sabina pa je kričala, razlagala neresnične stvari itd. Anka je zadevo umirila, pripravila odgovor, toda Mia ji je morala prinesti dokumente. Te je prinesla zadnji trenutek. Ko je Anka videla dokumente, je spoznala, da ji je Mia veliko stvari prikrila. Kaj sedaj … Anka je zadnji dan, ko je bilo treba odgovoriti na sodišču, stopila v svojo bivšo službo po pomoč. Pomagali so ji, popravili odgovor, ga učinkovito obrazložili … Ko je Anka videla dokumente, je spoznala, da ji je Mia veliko stvari prikrila. Kaj sedaj … Anka je zadnji dan, ko je bilo treba odgovoriti na sodišču, stopila v svojo bivšo službo po pomoč. Pomagali so ji, popravili odgovor, ga učinkovito obrazložili … Ko je Anka videla dokumente, je spoznala, da ji je Mia veliko stvari prikrila. Kaj sedaj … Anka je zadnji dan, ko je bilo treba odgovoriti na sodišču, stopila v svojo bivšo službo po pomoč. Pomagali so ji, popravili odgovor, ga učinkovito obrazložili …

Ni minilo nekaj tednov, ko je Mia dobila s strani sodišča poziv k plačilu takse. Seveda je povedala svoje materije in ta je, tako kot prvič, ponorela. Kričala vse povprek, govorila stvari, ki jih ni razumela in poklicala Anko. Sestra jo je želela utišati, a je ni mogla, ker je Sabina kričala in kričala, potem pa je telefonsko zvezo prekinila. Največji problem je bil, ko je bilo treba plačati stroške in se sestri ni dalo dopovedati, da jih bo morala nasprotna stran povrniti, ko se bo postopek zaključil. Anka je poklicala nečakinjo. Ni se oglasila, niti ji ni odgovorila na telefonsko sporočilo.

Sabina je z Anko prekinila vse stike. Kako se je zadeva končala Anka ne ve. Ve pa, da je prvič pomagala svoji sestri, pa se je močno »opekla«. Tako je bilo tudi drugič. Jasno je povedala nečakinji Mii, da je čas, da odraste, da naredi nekaj v življenju zase, na pa, da je vedno odvisna od staršev. Razumela je, zakaj odnos nečakinje in njenega moža ni v najlepšem redu. Razumela je stisko otrok, saj sta posnemala svoje starše pri številnih lažeh. Mia je bila v očeh staršev popolna. Starša pa nista videle izkoriščanja svoje hčerke za dosego njenih lastnih ciljev. Minilo je prvo leto, Sabina ni več poklicala Anke; minilo je drugo leto in še vedno je bilo tako … Anki je bilo hudo. Večkrat se je znašla na sprehodu s svojim psom. Rada se je ustavila, ko je srečevala mimoidoče in je z njimi poklepetala. Marsikomu je zaupala svojo zgodbo. V srcu jo je bolelo. Bolela jo je reakcija svoje sestre. Vedela je, da obnašanje Mie ne pelje nikamor, pač pa le v slepo ulico. Ni se želela vmešavati, a bolečino je nosila …

Poslušala sem to pripoved. Tudi meni se je že nekaj podobnega zgodilo, pa nisem jezna, niti ne žalostna. Sedaj razumem mati Naravo, zakaj je nekaterim ljudem dal razum, da razumejo zakone, predpise, ali preproste življenjske situacije, za druge pa … Ja, rek »Pamet se ne vidi, če ga nimaš, se pa zelo vidi« še kako drži. Povedala sem ga tudi gospe Anki. Zamislila se je. Malo premišljevala in se začela smejati. Poslovili sva se in odšli vsak svoj pot. Prepričana sem, da sem ji vsaj za trenutek polepšala dan.

Odšla sem proti domu. Bil je praznični dan. Preoblekla sem se in se srečala s prijateljico, skupaj sva odšla na razstavo. Zelo lepo sva se imeli, klepetali to in ono. Ko sem se vrnil domov, me je doma čakal šopek, ki mi ga je prinesel mož. Kako srečna sem, da imam prijatelje in družino, ki vidijo sonce, ko zunaj dežuje ...