pesmi izpod peresa Metke Osojnik za natečaj JSKD V zavetju besede 2019

Na natečaj Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti V zavetju besede 2019 se je prijavila tudi Metka Osojnik, članica Kulturno - zgodovinskega društva Rusalka. Njena poezija je bila pohvaljena in ob koncu prejela priznanje.

Metka Osojnik je sodelovala z naslednjimi pesmimi:

 

SPOMINI NA OTROŠTVO

 

Besede pišem.

Misel z mislijo pobožam. 

 

Gledam po planjavi,

kjer se pred mnogimi leti

je zrela pšenica

zlatila ob poletni travi.

 

Bila je kmetija

in mamine roke

so zemljo kopale,

travo kosile,

jo v kope dajale.

 

A vendar zvečer,

zgarane in trudne

so nas ljubkovale,

nam varnost dajale.

 

In oče za sadno

je drevje skrbel,

ga skrbno je rezal,

obiral in pel.

 

Zdaj so grmovja zraščena

lepote vrta vzela,

nikjer več tam ne bodo

drevesa zacvetela.

 

Vonjave zrelih jabolk

še vedno mi dišijo,

obujajo spomine,

ki v srcu zabolijo.

 

 

MAJSKE TRAVE

 

Med majske trave bi odšla

in glavo v cvetje položila,

v mislih mlada, kot tedaj

bi se v naročje tvoje skrila.

 

Z roko bi šel mi skozi lase,

na čelo bi poljub mi dal

a jaz v oči bi se zazrla,

močneje te privila nase.

 

Med majske trave bi odšla,

če bi mladost se povrnila,

da bi se strastno spet ljubila

in se pred celim svetom skrila.

 

Nebo odeja bi postala,

svetloba zvezd za zlato luč.

Obljubo skrito bi si dala,

čez leto spet se poiskala.

 

Če bi mladost se povrnila ...

 

 

NEODPOSLANO PISMO

 

Je mati pismo napisala,

pobožala besedo vsako,

poljub v mislih sinu dala:

 

»Tako bi rada te objela,

sin moj,

če stene ne bi ti postavil

pred menoj.

In rekla nekaj ti besed,

če bi z menoj se srečal

tvoj pogled.

 

Veš, mama sem

in sem se veselila

tvojega prihoda.

A nama kruta je usoda

skrojila težko pot - razhod.

 

In če boš kdaj

sam s svojimi spomini,

pomisli le na mojo bolečino,

da mama je nekje

in brezpogojna njena je ljubezen.

V mislih spremlja te

ter vedno hodi za teboj,

da te objema, sin moj!«

 

Nato pa glavo je sklonila

ko iskra se je ugasnila.

Nikoli pisma ni oddala,

za vedno je ob njem zaspala.

 

 

PRETRGANA NIT

 

Ko nit se pretrga,

umolkne beseda

med brati, sosedi

z domačega gnezda.

 

Kje tisti so časi,

ko smo se po vasi

lovili, igrali,

prijateljstva tkali?

 

Preveč je ponosa,

preveč bolečine,

le mrtve besede

še iščejo dom.

 

In kje korenine

so se izgubile?

Ostale so v zemlji

strohnele in zgnile ...

 

 

MOJA PESEM

 

V duši rima se je oglasila,

potrkala je na srce,

kot dežna kapljica se je razlila

in že dobila svoje je ime.

 

Iz bolečine je prišla,

vsa nežna in osamljena,

na soncu se je zaiskrila

se rima z rimo je pokrila.

 

Je pesem kakor moj otrok

in rada jo imam,

je včasih smeh in včasih jok,

živi z menoj, je moja dlan.