Petelin

Marsikdo med nami se še spominja juter, ko so nas prebudili petelini s svojim kikirikanjem. Še vedno se najde kje kakšen petelin v slovenski vas, daleč stran od mestnega vrveža, ki naznanja prihod novega dne. V »modernih« vaseh pa takšnega prebujanja ne srečamo več, saj se vedno najde kdo, ki oporeka »tako nadležnemu hrupu.«

Kaj sploh vemo o petelinih oziroma o domači pernati živali? Nas spletu najdemo takšen zapis:

Domača kokoš (znanstveno ime Gallus gallus domesticus) izvira iz predelov jugovzhodne Azije, kjer naj bi jo udomačili že v 6. tisočletju pr. n. št. Danes je znanih več kot 100 kurjih pasem, ki jih gojijo predvsem za meso in jajca. Evropske divje kure, kot so jereb, ruševec in divji petelin, se niso pustile udomačiti.

Še nedavno so znanstveniki menili, da je domača kokoš potomka rdeče pragozdne kokoši (Gallus gallus), ki živi v severovzhodni Indiji, Indokini in na Sumatri. V južni in jugovzhodni Aziji živijo še tri druge vrste divjih kur. Kokoš so najprej udomačili v njeni domovini, od tam pa se je razširila v dve smeri: proti severovzhodu na Kitajsko in Japonsko, proti zahodu pa v Egipt in Malo Azijo. Od tam je prišla v Rusijo, Južno Evropo in k nam, nato pa še v Srednjo Evropo ter severne evropske dežele. Američani so dobili domačo kuro kmalu po odkritju Amerike iz Evrope. Pasma kokoši iz Čila naj bi izvirala iz predkolumbijskega stika s Polinezijci, vendar zadnje raziskave tega ne potrjujejo.

Novejše genetske raziskave so na osnovi gena za rumeno kožo dokazale hibriden izvor domače kokoši. Tako naj bi po udomačitvi rdeče pragozdne kokoši prišlo do križanja s sivo pragozdno kokošjo (Gallus sonneratii). Pri kokoših ločimo rumeno in belo barvo kože, večina pasem domače kokoši ima rumeno kožo (najopazneje na nogah), le redke pasme in izvorna rdeča pragozdna kokoš pa imajo bele noge. Barvo določata dominantni alel W*W (bela) in recesivni alel W*Y (rumena). Tako imajo kokoši W*W/W*W ali W*W/W*Y belo kožo, W*Y/W*Y pa rumeno. Alel W*Y inhibira izločanje encima beta-karoten hidrogenaze 2, katerega naloga je razgradnja rumeno obarvanih karotenoidov na brezbarvne apokarotenoide. Žival dobi karotenoide s hrano, ki jo zaužije, od gena za barvo kože pa je odvisno, ali se bodo karotenoidi nalagali v koži. Na osnovi primerjav zaporedij alelov W*Y in W*W med divjimi in domačimi kurami se je izkazalo, da alel W*Y izvira iz sive pragozdne kokoši, torej je v domačo kokoš prišel s križanjem.

Domača kokoš (moški petelin, ženska kura ali kokoš, mladiči piščanci, kastriran petelin kopun) ima maso od 1,5 do 5 kilogramov, odvisno od pasme. Pri živalih iste pasme je petelin težji, tudi do enega kilograma, od kokoši. Pri domačih kokoših je izražen spolni dimorfizem. Posebnost rodu Gallus je rdeč greben, ki je lahko različnih oblik. Greben je mesnat izrastek na vrhu glave in je pri petelinih vedno večji.

Golena in prsti pri večini pasem niso porasli s perjem. Stopalo kokoši je anisodaktilno, kar pomeni, da ima štiri prste. Trije prsti so obrnjeni naprej, en pa nazaj. Obstajajo tudi pasme s petimi prsti; pri teh sta nazaj obrnjena dva prsta. Pri odraslih petelinih zadnji prst imenujemo tudi ostroga. Petelini ga uporabljajo kot orožje pri napadanju drugih samcev.

Telo kokoši pokriva prožna koža. Da ne bi prišlo do prevelike izgube toplote, se pod kožo nabira maščobno tkivo, pokriva pa jo perje.

Kokoši gojijo predvsem zaradi mesa (pitovni proizvodni tip) in jajca (nesnice). Zaradi nizke cene in razširjenosti je kokoš eden od ključnih proteinskih virov svetovne prehrane. Po podatkih FAO za leto 2009 je na svetu 18,6 milijarde kokoši. Za primerjavo, v istem letu so po svetu gojili 1,2 milijarde rac, 357 milijonov gosi, 458 milijonov puranov, 1,4 milijarde glav goveda, 1 milijardo ovac in 942 milijonov prašičev. Perutnina in jajca (večinoma kokošji proizvodi) so na svetovni ravni (podatki za 2007) prispevali 4,4 in 2,6 grama proteinov na osebo na dan. Za primerjavo: govedina 3,6, svinjina 4,3, vsa živila živalskega izvora 29,8, vsa živila živalskega in rastlinskega izvora 77,1 g proteina na osebo in dan.

Takšni so zapisi o petelinu in kokoših na svetovnem spletu. Res je, da smo zvedeli nekaj novega o tej pernati živali; res pa je tudi, da pojemo veliko piščančjega mesa ali pa kokošjih jajc.

Nekoč so se po kmetih kokoši prosto pasle okoli kmetije. Zanje je skrbel petelin, ki je poskrbel tudi za naraščaj, v nasprotnem primeru se je kaj hitro znašel v loncu in iz njega je bila dobra mastna juha ali pa golaž. Danes se po kmetih le redko kje sprehajajo kokoši prosto. Te so največkrat ograjene.

V živalskem svetu je pač tako, da je moški predstavnik lepši kot ženska predstavnica. Petelini so številnih vrst. Njihovo perje krasijo barvni odtenki, mnogi imajo na stopalih tudi puhek. Tako jih kokoši prej opazijo. Seveda pa se ločijo tudi po glasu petja oziroma kikirikanja. Kakor koli že, lepo je, če ne celo romantično, ko te zjutraj prebudi petelinje kikirikanje.

Vir:  povzeto po svetovnem spletu

Foto: Minka Jerebič