Po borovnice

Proti koncu junija sva z možem večkrat odšla po borovnice in sicer po Litijski cesti ali pa ob Besniškem potoku v Kašeljsko hribovje. No, tokrat sva se podala v dolino Besnice. Najinega fička sem parkirala ob levi strani malček skritega za grmovjem. Iz avta sva vzela košaro in nabiralčka ter ga zaklenila. A, v avtu sem pod sedežem pustila torbico – skrito očem. Veselo sva nabirala borovnice, malicala, klepetala in napolnila košaro. Počasi sva se vračala navzdol z polno košaro zrelih borovnic. Nabrala pa sva tudi nekaj polnih vejic za najina sinova, ki sta bila v Zaloškem vrtcu. Toda, ko sva prispela do avta sva bila neprijetno presenečena. V avto je nekdo na silo vdrl. Odtrgal kljuko in ne boste verjeli – torbice ni bilo več v njem. V denarnici ni bilo veliko – en tisti ta rdeč Tito za bencin, pa dokumenti. Prijavila sva na policijo, pa ni bilo nobenih prstnih odtisov. Seveda sem bila kriva jaz, ker sem v avtu pustila torbico. Tako sem morala zamenjati vse dokumente, kar pa veste, ni poceni. Tudi kljuko smo morali dati novo na avto. Naslednje leto spomladi smo se ponovno vrnili nabirat kronce. Ko smo se vrnili domov nas je čakalo povabilo na policijo. Ko sva prišla tja, so nama povedali, da so našli torbico z dokumenti brez denarja. Namreč kmet je šel po sušice za fižol in v gostem smrečju našel torbico in jo dostavil na policijo v Polje. Od tega dne nisem nikoli več nič pustila v avtu, pa tudi avta nisem pustila skritega očem ampak javno na prostoru ob cesti.

Majda Mihovec,
Društvo Rusalka