Po cesti med železniško progo in Ljubljanico

Po tej cesti, ki pelje proti Podgradu mimo znane gostilne Pri peclju, kjer zavijem pod železnico proti nekdanji tovarni Arbo in naprej v Besnico pa na Janče sem se večkrat peljala z mojo družino.

Največkrat pa sem parkirala pri tovarni Arbo in čez mostiček, pod katerim žubori potoček odšla v raj na zemlji. Tu je spomladi vse belo od dišečih kronc, rdeče od resja, rumeno od kalužnic in vijoličasto od petelinčkov.

Tolmunčki potočkov na levi in desni strani gozdne poti, tam pa tam še kakšen zaledenel del in tu najdlje ostane sneg. Tudi gozdne hijacinte s svojo modrino prikukajo tu izpod snežne odeje. In na tem delu med potočki se podimo z otroci in mojo psičko, dokler ne omagamo.

Zgodilo pa se nam je tudi kaj takega, da skoraj ne moreš verjeti. Ena izmed takih prigod je bila moja ustrežljivost otrokom, da sem jih pripeljala čim bližje našemu raju, kjer smo uživali a, ko smo se vrnili je avto stal poševno na eni strani pogreznjen do vrat. Seveda nisem mogla ven z njim in sem potrebovala pomoč. Ustavila sem ob cesti vozilo eno za drugim in z vrvjo za vleko smo ga izvlekli.

Poduk, ne parkiraj na močvirnem terenu in res po tem dogodku je avto stal vedno na parkirišču.

Drug dogodek je bila še ena šola zame. Ker sem še vedno en velik otrok sem dajala pogum mojim otrokom. Tam v našem raju je tudi zapornica za vodo, ki vodi v reko - umetno skopan potok za Arbo – in tam je bilo del potrebno preskočiti, da si prišel na drugo stran. Kar uspevalo nam je preskočiti, a najmlajši ne, in čof je bila v ledeni vodi. Seveda sem imela v avtu  ponavadi vedno kaj za obleči pa deko tudi  - a ona ni hotela iz vode. K njej je skočila še moja psička in so norele. Pustila sem jih le nekaj trenutkov potem pa »hajd« v avto. Fanta pa sta odšla po svoje. Le kam?

Preoblekla sem malo in zbrisala mojo psičko in ju pustila v avtu. Odpravila sem se jezna iskat sinova. Klicala sem ju, a od nikoder odziva. Spomnila sem se mojih otroških let, ko sem vedela za vsak kotiček, kje kaj raste, kje se da videt kašne žabice. Moja mama je bila name najbolj huda, ker sem vedno domov kaj prinesla. Pa naj bo pomladansko cvetje ali kakšno žabo, ki je potem celo noč regala v vrtu. S cvetjem sem pa jo vedno razveselila.

Nekdo me je dregnil od zadaj. Obrnila sem se in za menoj sta bila dva šopka in dva nasmejana skuštrančka – moja sinova. Tudi mene sta  razveselila s šopkom cvetja. A, ko sem ju pogledala malo bolje, sem vedela, da ko pridemo domov bo potrebna kopel in pralni stroj bo delal. Bila sta blatna do kolen, mlajši je še sedel v blato.

Taki sprehodi so vedno drugačni, a vedno pridemo s cvetjem domov pa blatni do kolen.

Zgodaj spomladi smo tiho in prisluhnemo kukavici in po prepričanju starejših ljudi ne krenemo od doma praznih žepov. Pregovor pač pravi, da če prvič v letu slišiš kukavico pet ne smeš biti brez »dnarja«, drugače boš vse leto suh. Pa se je že zgodilo, da smo bili brez in potem vse leto kot tudi drugače suhi. Toda denar ni vse, več je vredno razumevanje v družini in pa, da smo zdravi vsi. Toda, če ne bomo skrbeli za naravo, bo tudi več bolezni in manj srečnih ljudi.

V tem delu našega raja smo poleg ptic opazili tudi iztrebke srn in divjih zajcev, nismo pa jih videli, ker smo bili preglasni.

Komur je do lepih kotičkov, potem naj pride v ta konec, tu je pravi raj …