POČITNICE

Odlomek zgodbe Potep po gorah:

»Vijugasta pot. Sem ter tja je zanašala Daneta in Lovra, kot ringelšpil, sem ter tja … Končno le prideta iznad drevesne meje. Tam je jasa. Noč je jasna ter luna z nasmehom obsije njun nočni kotiček. »Kar tu se usidrajva,« rečeta drug drugemu. Nekaj za pod zob sta si prinesla v malem nahrbtniku, pa tudi za žejo sta poskrbela, da ta ne bi bila prehuda, zato sta takoj nekaj popila.

Večerni raj tam v hribih z nočnim razgledom in morskim izdihom, ki ju je spremljal v ustni votlini, sta veselo zrla v čudež noči in narave tam izpred njunih oči, kamor sta se lahko ozrla. Imela sta prijeten klepet in kmalu zaspala v svojih spalnih vrečah. En je bil obrnjen proti vzhodu, drugi proti zahodu.

Noč je bila hladna. Lovro se je kar malo tresel in stiskal v svojo začasno posteljo. Oko ozre v nebo in zaspi nazaj v trden spanec. V mislih mu rojijo čudne stvari po glavi, kot da sliši, da nekaj hodi okrog njega in voha. Čuti, da se nekaj premika. Lovro se kaj dosti ni zmenil za slutnje, kaj bi to lahko bilo. Ni boječe narave. Kmalu ga za levo nogo prime Dane. »Zbudi se!«

»Kaj je Dane?«

»Čisto pri miru bodi!«

»Kaj se pa greš ob tej pozni uri? Pusti mi spati«.

»Zlatorog naju gleda,« reče čisto po tiho Dane.

»Kaj?« zakriči Lovro in se dvigne. Spalna vreča povzroči šum in žival se ustraši. Pospešeno teče proti njima. Kot še nikoli v življenju, niti v vojski, sta bila Lovro in Dane postrojena in obuta v pohodnih čevljih. Pripravljena sta bila na odskok. Zlatorog pa se je pred njima obrnil in stekel v dolino.

Dane hitro smukne v svojo toplo spalko, pogleda prijatelja in ga ogovori: »Kaj čakaš Lovro?« Lovro nič ne odgovori. Stoji in se trese. Strah ga je. Zebe ga. Strmi proti dolini, a kozoroga že dolgo ni več. Dane ga prigovarja, naj zleze nazaj v spalko in po nekaj minutah mu le uspe. Oba sta skrita v svojem skromnem spalnem kotičku. Oči se jima zapirajo in končno zaspita vse do jutra …«

To je zapis odlomka zgodbe dveh prijateljev, Lovra in Daneta, ki sta bila ljubitelja avantur. Dopusta ali počitnic nista načrtovala. Sproti sta se odločala, kaj bosta počela in kam ju bo pot zanesla. Bila sta navajena skromnosti, toda ko sta se vrnila domov, sta rada pripovedovala zgodbe, ki sta jih doživela.

Konec junija je tisti čas, ko se zaključi pouk v šoli in ko se začne čas dopustov oziroma brezskrbnih počitnic. Kje jih bomo preživeli? Kako jih bomo preživeli? To so vprašanja, ki si jih premnogokrat zastavljamo, ki pa niso pomembna, če dovolimo srcu, da nam izbira pot. Če izbiramo počitnice, kjer brezskrbno poležavamo na plaži, se kopamo, sprehajamo in naslednje leto to vse ponovimo, vemo le to, da smo hodili na morje, se kopali, sprehajali in počitnice so minile.

Povsem drugače pa je, če počitnic ne načrtujemo. Pripravimo si nahrbtnik, damo vanj najnujnejše stvari in se prepustimo toku. Marsikaj doživimo in takšnih počitnic se radi spominjamo. Če pa imamo zato še dobro družbo, je pa še toliko lepše.

Dane in Lovro se bosta vedno spominjala srečanja z zlatorogom. Verjemite, njune sanje so bile pravljične, zato naredimo si takšne počitnice tudi mi … naj bodo pravljične in nepozabne …

Ilustracija: M. Jerebič