PODOBA V OBLAKIH

Sonce je zahajalo, temna tančica je zavila zemljo in jo spremenila v temo. Po srebrni kopreni je priplavala luna, ljubeče mi je pomežiknila skozi okno ter me povabila, naj bom to noč njena gostja. Okno je bilo odprto in zastrmela sem se v tiho jesensko noč. Prevzel me je vonj po komaj odpadlem, na pol osušenem listju. Tudi vonj po že skoraj ovenelih krizantemah prihaja nekje iz sosedovega vrta. Ne vem, kaj je z menoj? Ne morem se vživeti v to prelepo jesensko noč. Okno se mi je uprlo v višine med oblake, ki včasih rišejo tako čudne podobe. Toda, ali mi ti oblaki nocoj ne rišejo tako znane podobe? Dolgo stojim in gledam, morda uro – morda več, čas in mraz nimata pomena, niti strah me ni v tej tišini in samoti. Končno sem zagledala njen obraz, bled in mil, njene oči, ki nemo, a vendar vprašujoče zrejo vame.

Mama! Prišla je! Vedela sem, da bo prišla, zato tudi nisem mogla zaspati. Vedela sem, da me ne bo pustila same. Saj dnevi zame postajajo vedno daljši, zmeraj daljše so moje prečute noči. Vedno mislim nanjo, pa čeprav vem, da je ni, le spomin je tako živ. Pred nekaj leti sem še lahko rekla, kako lepo je živeti, kako lepo je biti mlad, toda zdaj, ko je ni, ko sta čas in življenje pokazala pravo lice, imam mnogo razlogov, da bi bila drugačnega mnenja. Ne – ne bom rekla, da gledam vse črno, ker vem, da je še mnogo lepega, kar je za življenje primerno. Samo treba je obrniti list svojega življenja na pravo stran. Zato pa je treba tudi nekoga imeti, ki ti pomaga življenje usmeriti na pravo pot. In takrat, ko sem mamo najbolj potrebovala, sem jo za vedno izgubila. Ostala sem sama, življenje brez nje mi kaže le najslabše. Zato je tudi srce vedno polno otožnosti in oči so polne solz.

Srečna sem zdaj, da jo vidim, in nesrečna hkrati. Ugotavljam, kako zelo blizu sva si. Spoznala sem, kako zelo blizu sta si življenje in smrt. Od bolečine so mi solze zalile oči in ugrizniti se moram v ustnice, da ne bi zajokala naglas. Kako zelo rada bi ji zdajle položila glavo na ramo kot včasih in ji povedala o neizmerni samoti mojega življenja, o črnem malodušju, ki mi jemlje vero v srečo in prihodnost. Vem, da mi bo oprostila, ker se tako pogovarjam z njo. Saj ve, da ne morem brez tega; počutim se srečna, pomirjena, kadar jo lahko vidim, pa čeprav v visokih oblakih, ki mi rišejo njeno podobo. To je bilo veličastno doživetje: tišina, vonj po cvetju in v visokih oblakih mi je počasi že začela bledeti mamina slika.

Zbledela je – ostal je samo še mesec, ki me še vedno vabi, naj bom to noč njegova gostja.