Poglej, svetloba!

Kulturno-umetniško društvo STOPinJE iz Mozirja je v sodelovanju z Občino Mozirje; JSKD OI Mozirje; Mozirskim gajem in Osrednjo knjižnico Mozirje organiziralo literarni natečaj Čarobnost luči. Na natečaju so sodelovale tudi članice Društva Rusalka. Minka Jerebič je sodelovala z besedilom Poglej, svetloba! Pa si preberimo:

POGLEJ, SVETLOBA!

Ob rečnem tolmunu, kjer so se zbirale rečne nimfe – rusalke, so poplesavale svoj čarobni ples. Med njimi je bila najmlajša rusalka Tijana. Opazovala je starejše rusalke in se smehljala, saj se je zavedala, da bo tudi sama nekoč ena izmed teh lepotic.

Veter je vse pogosteje pihljal, po nebu so začele poplesavati drobcene snežinke, v vodi okoli tolmuna, pa so se pojavljale prekrasne oblike ledu. Vsi ti pojavi so naznanjali, da se bliža botra Zima. Mala rusalka se je nekoliko oddaljila od skupine rusalk. Sedla je na skalo nad tolmunom in opazovala rusalkin ples. Kar naenkrat v gozdu nekaj zašumi. Rusalka se obrne, pogleduje okoli sebe, a ničesar ne vidi. Sama pri sebi si reče: »To je naš mačkon Piki.« Pa ni bilo tako. Pod hrastovim listom se je skrival palček. Bil je majhen, a njegov trebušček je bil zelo okrogel. Na glavi je imel čepico, ki pa mu je bila prevelika, zato mu je segala vse do nosu. Posledično ni videl dobro, pa se je tako vedno znova in znova spotaknil ter padel.

»Auuuu …« nekdo zakriči okoli skale.

Tijana poskoči in gleda okoli sebe ter zakriči: »Kdo je?«

»Jaz sem. Palček Bor. Živim pod velikim borom, zato sem dobil to ime. Kdo si pa ti in kje si, da te ne vidim?«

»Kaj, ne vidiš me. Saj stojim na skali in sem velika,« reče Tijana in se ozira okoli sebe.

Tedaj izpod skale prileze palček Bor, si popravi čepico in na skali zagleda rusalko. »Oooo, kaj si ti pomanjšana vodna vila,« začudeno vpraša rusalko.

»Jaz nisem pomanjšana vodna vila, ampak sem rusalka. Sem me je prinesel sam kralj Matjaž in sem že eno leto stara, tako da boš vedel, neroda.«

»No, ne bodi tako jezna, saj ti nič nočem, še nikoli nisem videl tako majhne rusalke. Kaj pa počneš tu, zakaj ne plešeš z ostalimi rusalkami?«

»Zato, ker … ja, zato, ker … Tako, da veš …«

»Prav, pa naj bo po tvoje. Jaz pa iščem svetlobo. Mi palčki se tako bojimo teme. Zima prihaja, sonca je vedno manj, zvezdic se ponoči ne vidi, tako palčki ne moremo obiskovati svojih prijateljev. Vedno se kam spotaknemo in pademo, ali pa se zakotalimo in nato zmrzujemo. Tako radi bi, da bi imeli pozimi svetlobo. Ali ti veš, kje bi jo našel?«

»Oh, oprosti Bor, tega pa res nisem vedela. Torej palčki iščete svetlobo? Bom jaz rusalko Marjetico vprašala. Ona je najstarejša in bo že vedela.«

»O, kako si prijazna. Res lahko računam nate, palčki ti bomo zelo hvaležni.«

Tako je potekal pogovor med rusalko Tijano in palčkom Borom. Po večernem plesu je Tijana odšla k Marjetici in ji povedala za njeno srečanje s palčkom. Ta jo je pazljivo poslušala, a nič dejala. V bližnji cerkvi je ura odbila polnoč in rusalke so odšle k spanju.

Naslednji dan je v deželo prišla botra Zima. Z neba so poplesavale snežinke in kar naenkrat nekdo trka na vrata rusalk. Na obisk je prišel Bog Savus, ki je bil namenjen k svoji hčerki Savinji, da skupaj s hčerko Savo obiščejo njegovo sestro Donavo. Ustavil se je pri rusalkah, da se malo spočije in nabere novih moči za dolgo pot po reki. Mala rusalka se mu privije v naročje in se z njim pogovarja. Beseda nanese o palčkih in iskanju njihove svetlobe. Bog Savus pazljivo posluša, si večkrat popravi dolgo sivo brado, kima z glavo in nič ne reče. Toda pred odhodom se mu mala rusalka tako zasmili, saj čudi njeno iskreno željo po pomoči malim palčkom, zato reče: »Tijana, se bom potrudil, da bodo imeli palčki vsako noč svetlobo.«

Tijana je bila presrečna rečna nimfa, ko ji je Bog Savus dal to obljubo. Toda ni vedela, kako bo to naredil. Zvečer je komaj čakala, da je v deželo prišla tema, a svetlobe ni bilo. Razočarana je odšla spat.

Bog Savus bi moral odpluti po reki Savi proti Donavi, a si je premislil. Odšel je proti toku reke Save. Tam zavil do doma tete Burje in jo našel ravno v trenutku, ko je želela iti spat. »O, draga teta Burja, kam pa kam. Mar že greš spat. Palčki pravijo, da nič več ne pokažeš svojih moči in nič ne razpodiš svoje sestre Megle, ko ponoči leže na zemljo in zakriva svetlobo zvezdnemu nebu.«

»Kaj si rekel, da nimam več moči. Seveda jo imam. A, tako rada spim … Saj razumeš, leta …«

»Seveda te razumem teta Burja, ampak palčki so brez svetlobe, na cestah se dogajajo prometne nesreče, rusalke ne plešejo čarobnih plesov ob tolmunu, ker se bojijo, da si zmočijo svilene noge v ledeni vodi …«

»A, tako …«

Takrat pa se je teta Burja razjezila. Močno se je dvignila iz zavetja Triglava in silovito zapihala. Prepodila je sestro Meglo in na zemljo so začele svetiti zvezdice. Najmočnejše je svetila zvezda Severnica.

Palčki so opazili nočno svetlobo. »Poglejte, svetloba,« so kričali in skakali od sreče. Naslednji dan se je šel palček Bor zahvalit rusalkam. Vse od takrat pozimi piha teta Burja in tako omogoča, da se na nebu zvezdice pokažejo v vsej svoji lepoti in tako omogočajo svetlobo na zemlji …

Za besedilo je avtorica prejela na zaključni prireditvi priznanje. Iskrene čestitke.