POT

Všeč mi je ta pripoved, ki je ravno pravšnja, da začne človek ob njej razmišljati. Takole pravi:

Nekoč sta se na pot odpravila dva meniha. Eden je bil že zelo star, drugi mlad. Med potijo nista veliko govorila, le sem in tja sta si izmenjala kakšno misel. Bližala sta se deroči reki in pred njo zazrla starko, ki se je opirala na staro palico. Imela je dolgo krilo in prav tako dolg predpasnik. Zaskrbljeno je strmela v reko in premišljevala, kako naj jo prečka, da si ne bo zmočila obleke, saj brez opore na palico ne more hoditi.

Meniha sta se vedno bolj bližala reki in spoznala starkin problem. Zavedala sta se, da jim meniški red prepoveduje komunikacijo z ženskami. Prideta do reke, pozdravita starko, nato pa jo starejši menih dvigne in prenese preko reke. Na drugi strani jo položi na tla. Starka se prijazno zahvali, starejši menih pa le pokima.

Za starejšim menihom pride tudi mlajši menih. Pot nadaljujeta naprej. Hodita in hodita. Ko mine že več ur, reče mlajši menih starejšemu: »Zakaj si nesel starko preko reke?«

Starejši menih pogleda mlajšega in mu z nasmehom na obrazu odgovori: »Jaz sem nesel starko preko reke, zakaj pa jo ti še vedno nosiš?«

Včerajšnji dan je minil. Zakaj bi se ozirali nazaj, tisto kar smo storili, smo storili; česar nismo storili, ne moremo več storiti … Treba je živeti za današnji dan, ta trenutek in razmišljati o jutrišnjem dnevu.

Dan je dolg 24 ur. Izkoristiti moramo vsako sekundo dneva. Tu govorimo o življenju, ki nam je namenjeno. Lahko se odločimo in cel dan prespimo, ali pa se odločimo in ga živimo polno. Izkoristimo vsak trenutek in vsak trenutek smo lahko bogatejši s spoznanjem nečesa novega. To nas bogati in nas dela še močnejše, da lahko izkoristimo jutrišnji dan še bolj popolno, kot smo današnjega.

Zakaj bi se obremenjevali z nečim ali nečem, česar ne moremo več spremeniti. Zamahnimo z roko in pojdimo naprej. Morda smo včeraj storili napako, morda … Toda danes smo bogatejši za spoznanje, kaj smo naredili narobe in tega ne ponovimo. Zakaj bi se obremenjevali s preteklostjo. Življenje je treba živeti sedaj in v tem trenutku. Ustvarjani smo zato, da z jutranjim soncem vstanemo in gremo z njim spat; ustvarjeni smo, da spoznavamo ljudi, jih osrečujemo in komuniciramo z njimi. Res je, z nekaterimi lažje, z nekaterimi brez vseh zadržkov … Zakaj bi svoj čas, svoje življenje obremenjevali z mislimi na tiste ljudi, ki nam ne želijo nič dobrega. Srečali smo jih, spoznali kakšni so, zato pojdimo naprej …

Pregovor pravi, ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo, ali pa se odpre več oken … Bodimo kot reka, preskočimo ovire ali se jim izognimo in hodimo smelo po naši poti življenja. Nihče nam ga ne kroji, krojimo si ga sami, od nas je odvisno, ali bomo bremena včerajšnjega dne, ki ga ni več, nosili naprej, ali bomo srečni zakorakali v nov dan.

Življenje je čudovito, ne dovolimo sami sebi, da nam spolzi iz rok. Živimo ga, ne obremenjujmo se z nepotrebnimi stvarmi, pomembne so tiste male pozornosti, tista mala dela, ki nas bogatijo in delajo srečne.

Ko začnejo lasje siviti, takrat postanemo modrejši, oziramo se na prehojeno pot in si ponavljamo, kaj bi storili, če bi bili še enkrat mladi. Povsem zgrešeno razmišljanje, tisto kar je bilo, je bilo. Starši so nas učili, pa jih mnogokrat nismo poslušali, zato smo se mnogokrat spotaknili in padli, pa nam ne bi bilo treba, če bi se spomnili na njihove besede. Življenje nas je tako učilo. Ves čas smo bili pametni in modri, zakaj oziranje nazaj, zakaj nošenje problemov s seboj. Odvrzimo breme včerajšnjega dne in hodimo srečni, polni optimizma, živimo ta dan, ki se nam ponuja, Narava že ve, zakaj nam da sonce, zakaj dež in zakaj neurja … Učimo se in pojdimo, kot peresca srečni, s tokom vetra …