POTOVANJE

Pod besedo potovanje si predstavljamo pot, ki je večinoma daljša in ko pridemo na cilj smo presrečni, saj hrepenimo po njem in vemo, da se bomo imeli lepo. Potovanja pa so lahko drugačna. Potujemo lahko v svet domišljije, potujemo v razkošje narave, v vrt ... Na Literarnem natečaju na to temo sta iz Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka sodelovali tudi Antonija Jereb in Minka Jerebič. Kaj sta zapisali si lahko preberemo v nadaljevanju. Obema pa čestitke za pogum, ki sta ga zbrali in delili njuno intimnost z nami ...

Miselno potovanje – Antonija Jereb

Moj svet se spreminja. Potegne me v naravo. Tam sem našla prostor svojih sanj. V njem se počutim varno, izpolnjeno. Ne potrebujem ne potovanj, ne morja. V naravi, na ležalniku potujem.

Zazrem se v nebo in potujem z oblaki. Primem svinčnik in potujem z rimo. Zaprem oči in že nabiram školjke, se sprehajam po plaži, hladim v senci borovcev. Zakoračim v vodo, zaplavam proti odprtemu morju, se obrnem proti plaži, grgram slano vodo in pogledujem za galebi, ki krožijo nad menoj. Ko odprem oči, sem doma. Brez napornih priprav, brez prtljage, sproščena in spočita. Ozrem se naokrog, prisluhnem petju ptic in šelestenju listov, ki se igrajo v vetru. Počivam in uživam.

Vstanem, si pripravim kavico, sedem za mizo na terasi in opazujem okolico. Vzamem puzzle in jih raztresem po mizi. Med tem, ko srebam kavico, s prsti desne roke potujem med delci in iščem ter razvrščam kose z robovi. Ko ustvarim rob, se z očmi sprehajam med preostalimi barvami. Iščem enake, opazujem predstavitveno sliko, trenutni sestavljanki dodajam kos za kosom in jo izpopolnjujem. Tudi to je potovanje. Miselno potovanje, ki skrbi, da moje sive celice ne zakrnijo.

K oblaku, Minka Jerebič

Bilo je zgodaj zjutraj, ko me je mož pripeljal v bolnišnico. Hitro so me sprejeli, potem pa v veliko dvorano. Poleg mene je sedla nadvse prijazna sestra Irena. Prijetna je bila, nežnega in izredno pomirjajočega glasu.

Ne spomnim se, ali je čas hitro mineval ali počasi. Sestra me je večkrat prijela za roko in me tolažila. Večinoma sem imela zaprte oči. Bolečina je bila vse močnejša in močnejša. Ko odprem oči in stisnem roko sestri ter ji želim povedati, da zelo boli, opazim okoli sebe bele postave. Nemo gledam, nič mi ni bilo jasno. Zaprem oči, stisnem zobe … Ponovno pogledam okoli sebe. Še več jih je bilo. Niso bili v belem, bili so v zelenem. Na obrazih so imeli maske. K meni pristopi visok moški, prime me za roko in reče: »Nič ne skrbite, pomagali vam bomo …«.

Morda je kirurg rekel še kaj, ne spomnim se. Začelo se je potovanje. Postalo mi toplo. Tako prijetno mi je bilo. Okoli mene se je pojavila čudovita bela svetloba. Moje telo se je začelo zibati. Gledam okoli sebe. Na oblaku sem. Sinjem modrem oblaku. Tako lepo mi je …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« zaslišim glas sestre Irene. Začnem premišljevati. Kaj je sedaj to, rada bi bila na oblaku, tako lepo je, prijetno, toplo, brez bolečine … »Gospa, gospa … Zbudite se!«

Odprem oči in se zazrem v oči sestre Irene. »Imamo jo, imamo jo …« Vse okoli mene je tako megleno, sestra me drži za roko, zastavlja mi čudna vprašanja … Še trenutek nazaj je bila tako prijazna, sedaj pa je tako nemogoča. Kaj je z njo? Zaprem oči … Potujem k svetlobi, na moj oblak …

»Gospa, gospa … Zbudite se! Zbudite se!« Nekdo me trese. Glas sestre Irene je vedno močnejši … Odprem oči in ji odgovorim z zadnjimi močmi: »Kaj je.«

Nekje v daljavi se sliši močan glas, ki pravi: »Hitro, deset minut imamo, da ju rešimo. Hitro kri sem …« »Gospa, zamenjala vam bom masko. Globoko vdihnite … še en …« Ničesar več se ne spomnim, bila je tema …

»Gospa, gospa, ste tu. Sina imate. Kako mu boste dali ime? Gospa, odprite oči. Me slišite …«, so besede sestre Irene. Odprem oči, se zasmejem, toda govoriti ne morem. Želim si nazaj, na oblak … Tako lepo je tam. Toplo, sinja modrina … Oblak pa mehak kot puh, ki me ziblje sem ter tja …

»Gospa, gospa …« Odprem oči in rečem: »Prosim, bodite tiho, rada bi spala …« »Ne, gospa, ne boste spala, pogovarjali se bova. Govorili bova o vašem sinu. Spala boste ponoči. Operacija je za vami, z otrokom je vse v redu. Zdrav fantek je in odpeljali smo ga na oddelek. Z vami so problemi, tu vas bomo opazovali. Povejte mi, kako boste dala otroku ime?«

»O, groza, kakšen sršen je ta sestra Irena, pa tako prijazna je bila …« si mislim sama pri sebi in se začnem pogovarjati z njo.

Po šestih urah so me pripeljali k sinu. Pozabila sem na oblak, na modrino, na toplino, na guganje … Moje popotovanje k oblaku se je končalo …