POZDRAV

Pred odhodom na počitnice je čas, ko postorimo to in on. Tako je tudi v Kulturno-zgodovinskem društvu Rusalka. Prijavljamo se še na aktualne natečaje, smo pred izidom publikacije, ki smo jo načrtovali v teh dne. Hodimo po prireditvah. Je čas, ko se srečujemo in družimo. Mnogokrat se pozdravimo z neznanci, s prijatelji ... Kako čudovito se človek počuti, ko mu nekdo odzdravi in ga vpraša po počutju. Takšen naslov nosi tudi naslednji članek:

POZDRAV

Bilo je pred petimi leti, ko sem ostala brez avta in čakala na novega. Zjutraj stopim do avtobusne postaje. Tam je bilo že nekaj ljudi. Pozdravim jih. Gledajo me mrko, nihče ne odzdravi, le ena gospa je nekaj zamrmrala. Pripelje se avtobus. Odpre vrata. Prvi so stopili najmlajši, tem se je najbolj mudilo. Nato še ostali. Bila je tišina. Stopim na avtobus, pogledam šoferja in ga pozdravim. Šofer me pogleda, se nasmeje in odzdravi …

Tako je bilo vsako jutro. Nekatere ljudi sem že poznala, vedeli so, da jih bom pozdravila in začeli so mi odgovarjati. Šoferja ni nihče pozdravil. Sama sem to počena več kot mesec dni, potem pa se je zgodil »čudež«.

Ob 7.05 pripelje na avtobusno postajo avtobus. Vstavi in prijazen šofer, manjše, okrogle postave, odpre vrata in vsakega potnika posebej pozdravi. Na mojem obrazu je bil nasmeh. Pozdravim ga. Poleg pozdrava je ljudem zaželel tudi srečno vožnjo. Vsi smo bili nasmejani, srečni …

Naslednja postaja. Vse se ponovi. Vsakega potnika šofer pozdravi. Ljudje so bili nadvse presenečeni. Tako je bilo vse do mesta. Pri Kliničnem centru izstopim in grem proti službi. Ves čas premišljujem o tem dogodku, kako malo je treba, da začne človek nov dan z nasmehom: le en pozdrav, le ena lepa želja, kot popotnica v nov dan.

V službi sedem za računalnik, poiščem na spletu elektronski naslov podjetja, ki opravlja prevoze in napišem zahvalo. Ničesar nisem vedela o tem šoferju. Ob 7.05 je bil na določeni postaji in srečno pripeljal ljudi do mesta. Napisala sem dolgo pismo. Zahvalila sem se, da imajo tako srčnega šoferja in jim predlagala nagrado.

Nekako tri ure kasneje dobim odgovor iz avtobusnega podjetja. Res je, tega nisem pričakovala. Odpisal je človek, ki je zadolžen za stike z javnostmi. Zahvalil se je v imenu celega podjetja. Bili so nadvse presenečeni, saj večkrat slišijo graje, kot pohvale. Povedal je, da vedo, kdo je ta oseba in da bodo pismo posredovali dalje, k direktorju. Tako se je najino pisanje končalo.

Prihodnji dan, nov dan, nova pot proti službi. Na avtobusni postaji mi le redko kdo odgovori, šofer nas ni pozdravil, pozdravili pa sva ga dve osebi. Na obrazu se mi nariše nasmeh. Končno nisem le sama, ki zna sočloveku nameniti lepo besedo ob vstopu v avtobus.

Še kakšen mesec dni sem bila brez avtomobila, potem sem ga dobila in moja vožnja z avtobusom se je zaključila. Leta so minevala. Po spletu čudnega naključja sem se znašla pri vodstvu tega prevoznega podjetja. Direktorja sem prosila za donacijo v obliki brezplačnega prevoza pevskih zborov v mesto in nazaj. Odobril mi je. Nato pa me je spomnil na pismo izpred nekaj let. »Oh, že pozabila sem. Lepa izkušnja je to bila, ki se nikoli več ni ponovila …« tako se je končalo moje razmišljanje. Stopila sem do človeka, s katerim sva se dogovorila vse glede prevoza. Presenečena sem bila, ko sem stopila v njegovo pisarno. Pozdravil me je, bil me je vesel, potem pa takoj povedal, da si je želel, da bi me spoznal …

Tiho stojim, na obrazu nasmeh in gledam sogovornika. »Se spomnite gospa pred nekaj leti, ko ste pisala pohvalo na naše podjetje?« Na obrazu se mi pričara velik nasmeh. »Seveda se spomnim. Kaj se ne bom, to me je danes vprašal že vaš direktor.«

Uslužbenec pa je začel pripovedovati: »Res, smo bili veseli vašega elektronskega sporočila. Takoj smo našli tega šoferja in mu pokazali pismo. Bil ga je vesel. Več kot 30 let je opravljal poklic šoferja pri različnih podjetjih, vedno je pozdravil vse potnike, toda v vsej tej karieri se mu nihče ni zahvalil na tak način.«

»To pa je lepo,« rečem in se smeji.

»Tudi naš direktor je bil tega zelo vesel. Prebral je vaše pismo, verjetno ne enkrat, večkrat. Našega sodelavca je pohvalil pred celotnim kolektivom. Tudi nagrado je dobil in to zelo veliko. Presrečen je bil, ko se je to zgodilo. Od takrat dalje ne vozi avtobusov po mestu, pač pa turiste v tujino. Zelo je pohvaljen.«

»Ja, to je pa res čudovito. Hvala vam.« Ne spomnim se, zakaj sem se zahvalila, morda zato, ker so uresničili moj predlog; morda zato, ker si je človek res zaslužil pohvale … Ne vem.

O tem dogodku mnogokrat premišljujem. Danes to zgodbo pripovedujem tudi vnukoma. Z zanimanjem me poslušata. Tudi njiju so starši že enkrat peljali z avtobusom, da sta videla, kako to zgleda. Prepričana sem, da so ob vstopu v avtobus pozdravili. Tako malo je treba, da je človek srečen. Le dva besedi; dve čarobni besedi »Dober dan«.