Praznovanje 1. novembra

Vsako leto se ob koncu oktobra začnemo spominjati na naše pokojne. Njim se s šopkom cvetja in vsečo poklonimo. Stopimo na grobove, jih uredimo, z minuto molka se v mislih poslovimo od njih ali pa se spomnimo nanje, na njihova dela, trenutke, ki so jih preživeli z nami.

V tem času se vrstijo tudi vse komemoracije. Spominjamo se žrtev različnih režimov, ki so s svojimi dejanji zaznamovala našo preteklost. Tako mnogokrat oziroma že tradicionalno stopimo na komemoracije in poslušamo govore, s katerimi se spominjamo ljudi, ki so dali življenje za svobodo, za mir … ali pa so bile preprosto žrtve …

Tudi na vzhodnem delu glavnega mesta so težave komemoracije in utrinek iz ene takšnih je tu predstavljene …

Spoštovane in spoštovani,

Leto je na okoli in zbrali smo se na mestu, kjer stoji spomenik, ki so ga postavili naši predniki kot spomin in opomin na padle krajane II. svetovne vojne.

Uprli so se. Niso mogli gledati, kako okupator koraka po naši lepi domovini in si jo prilašča. Tako kot njihovi predniki pred 500 leti, ki so vzeli v roke kmečko orodje in se uprli takratnemu režimu, so se tudi oni uprli. A, zato izgubili dragoceno življenje. Med njimi so tudi nedolžni krajani. Vojna ni nikomur prizanašala.

Danes živimo v času, ko imamo mir; imamo svobodo, a ta ni sama po sebi umevna. Še vedno se dogajajo številne krivice, še vedno se je treba upreti in odločno povedati svoje mnenje. NE, ne smemo biti hlapci!

Ko bomo danes hodili po grobovih in se spominjali naših prednikov, se spomnimo tudi tistih, ki so dali svoje življenje, da danes lahko MI živimo v miru. Naj nas ob tem spremlja misel iz pesmi Karla Destovnika Kajuha:

»Lepo je, veš, mama, lepo je živeti

danes, za kar sem umrl,

bi hotel še enkrat umreti!«

Slava jim …

Zapis: Minka Jerebič

Foto: Minka Jerebič