Praznovanje Božiča nekoč

Božični čas je čas, ki se ga tako staro, kot mlado najbolj veseli v letu. V začetku meseca obišče otroke sv. Miklavž. Včasih so bila darila bolj skromna, večinoma so dobili suhe orehe, jabolka in hruške. Danes je postal ta praznik zelo skomercializiran. Svetemu Miklavžu sta se pridružila ob Božiču še Božiček in ob Novem letu Dedek Mraz.

 

V božičnem času so po slovenskih domovih postavili jaslice in na božični večer, ko se je družina vrnila iz polnočnice, v hlevček položili novorojeno dete. Vsak večer so ob jaslicah molili in tako častili Jezusovo rojstvo.

 

Bôžič je tradicionalni praznik v cerkvenem koledarju, ki ga v katoliških, protestantskih praznujejo 25. decembra kot spomin na rojstvo Jezusa Kristusa.

 

Praznovanje izvira še iz predkrščanskih časov, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. Čas torej, ko zima res zaživi v vsem svojem sijaju in sonce zmaga nad temo, je širom sveta že dolgo čas praznovanja.

 

V Sloveniji in na Hrvaškem je poznana šega kurjenja velikega kosa lesa, čoka, panja oziroma badnjaka, ki je moral goreti čim dlje. Šega je bila živa dokler so v hišah obstajala odprta ognjišča. Čok je bil neke vrste hišni bog, saj so mu darovali vino, hrano in so iz njega tudi prerokovali. Na vzhodu Ljubljane so na dan pred Božičem zakurili v štedilniku z butarico, v kateri so bile suhe oljčne vejice, suh lovor, suha brinova vejica ali pa posušena suha smrekova vejica. Po I. svetovni vojni pa so začeli to opuščati in so kurili suho drevesno gobo. 

 

 Foto: Minka Jerebič

Spomin na uporabo debla pri praznovanju zimskega sončnega obrata se ohranja danes v nekaterih državah, v pripravi posebne božične sladice v obliki drevesnega debla: Bûche de Noël (tipična francoska sladica v obliki drevesnega debla).

 

Tako, kot kupalski kresovi, so bili še v 20. stoletju živi tudi tradicionalni zimski kresovi ob božiču. Šega izvira iz praznovanja zimskega sončnega obrata, ki je bilo naravna meja v tradicionalnem načinu življenja. Kresovi na naravne meje, božič, kupalo (kresni večer), Jurjevo itd. so prežitek iz predkrščanske dobe. Podobne obrede so opravljali tudi v drugih krajih Evrope; v Litvi še danes imenujejo božič kalėdos, ki dobesedno pomeni “noč debla”, in ki zelo spominja na slovenski izraz “koledovanje”.

 

Koledovanje je še danes poznano na podeželju. Vesela družba s petjem in plesom obiskuje domove, na kar jim domačini dajo darove. Pesmi, ki se pojejo v zimskem času od božiča in Novega leta do konca zime imenujemo kolednice. Ponekod so bili koledniki tudi našemljeni.

 

»Oj kole – kole – koledo - leto lepo mlado!

Da bi nam pomnožilo - našo ovčjo stado!

Oj kole – kole – koledo.«

 

Maksim Gaspari

Bistvo krščanskega božiča je praznovanje rojstva Jezusa Kristusa. Sveto pismo (Lukov evangelij) pravi, da sta se Jožef in Marija odpravila v Betlehem v času, ko je bila Marija že visoko noseča. V Betlehemu nista mogla dobiti prenočišča, zato sta se zatekla v hlev. Tam je Marija rodila Jezusa in ga položila v jasli, ker druge postelje zanj nista imela. V spomin na ta dogodek kristjani postavljajo jaslice.

 

Navada pošiljanja voščilnic in okraševanja božičnega drevesca izvira iz 19. stoletja in ima le malo skupnega s krščanstvom.

 

Božični čas se prične s polnočnico na Božič in konča z nedeljo po Svetih treh kraljih. Gre za čas, ki traja 17 dni in, v katerem praznujemo spomin na Jezusovo rojstvo. Praznovanje Božiča sega še v čas pred rojstvom Jezusa Kristusa, saj so prav v tem času, mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija. Dan se začne ponovno daljšati, obenem pa to pomeni tudi zmago dobrega nad slabim. V tem času nastopi nov letni čas: zima, ki je prav s tem časom obdana v vsem svojim sijajem, ob enem pa je sonce premagalo temo, zato je bil in še vedno je čas, ko širom sveta ljudstva praznujejo.

 

Praznovanje Božiča je bilo nekoč in še vedno je v naši župniji velik praznik. Ljudje so odhajali k polnočni maži v Polje, ko pa je župnija postala samostojna pa v Kašeljsko cerkev. Danes se polnočnica obhaja v Zaloški cerkvi.

 

 

                          Slovenski etnografski muzej: Cerkev v Polju

Prav zaradi vsakoletnega tako množičnega praznovanja, se je vse do današnjih dni ohranilo veliko šeg in navad, obenem pa te šege in navade poimenujemo tudi po tem času bogoslužnega leta – božične šege in navade.

 

Med takšne običaje uvrščamo zelenje, ki naj bi ga imela vsaka hiša. Tako so v hišo (danes dnevno sobo) postavili zeleno vejo iglavcev. Čeprav to ni dolga tradicija, jo narodi v Evropi in tudi pri nas poznajo nekako od sredine 19. stoletja. Nekatere družine so postavile v hišo smreko, druge le vejo, nekatere pa samo veliko vejo omele, ki je bila »že« naravno okrašena, saj je imela številne bele jagode.

 

Postavljanje jaslic pod smreko sodi v čas ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, čeprav so prve jaslice postavili v drugi polovici 16. stoletja. Prve jaslice na Kranjskem so bile postavljene v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani leta 1644.

 

foto: Minka Jerebič

Božično obdarovanje je se začelo pojavljati v naših krajih zelo pozno, nekako po II. svetovni vojni.

 

So se pa poleg šeg in navad, ki jih danes poznamo ob tem času danes, ohranile druge navade. Mnogokrat so v predbožičnem času klali pujska in se tako pripravili na bližajoče praznike. Čeprav je bilo vedno v navadi, naj bi se za Božič jedlo kuro, so mnogi postregli tudi s svinjino.

 

Kokoš na mizi naj bi simbolizirala s svojimi dejanji, ko išče hrano in z nogo koplje ter skopljeno meče nazaj, da pozabimo vse slabe stvari in jih pustimo v tem letu. Svinja, pa naj bi z gobcem rila po zemlji in iskala nekaj novega. Tako naj bi na Božič jedli kokoš, na Silvestrovo pa svinjino. Ta navada se je v kulinariki ohranila še danes.

 

Starejši vedo povedati, da so živeli zelo skromno, vendar pa so v času Božiča jedli boljše. Otroci so mnogokrat orehe, ki jim jih je prinesel sv. Miklavž izročili materi, da jih je imela za nadev potice. Ob tem času so matere pekle tudi piškote. Ti so bili preprosti, v njim se je znašel kak košček suhega sadja, včasih pa tudi med. Domačini Zalog, Spodnjega in Zgornjega Kašlja vedo povedati, da se na predbožični večer niso postili. Šele po I. svetovni vojni, je v naše kraje prišel ta običaj. Prinesle so ga Primorke. Mnogo navad, ki so se ohranile vse do današnjih dni, pa so se zgodile prav na področju prehranjevanja in tudi pri običaju kolin.

foto: svetovni splet

Po I. svetovni vojni, ko je bilo na našem območju veliko Prekmurcev in Primorcev, so se navade začele mešati. V kulinariki so se vedno bolj začele uporabljati začimbe. V maso za koline so nekoč dajali notranje organe prašiča, ki so jih predhodno le delno prekuhali (pljuča, vranico, jezik, ledvice, svinjsko glavo) in nato še ješprenj, kašo, sol in majaron ter mast. Kasneje so začeli dodajati še poper, kumino, timijan in šatraj. Šele nekako po II. svetovni vojni so v Zalogu in okolic začeli dajati masi za krvavice tudi riž. Prekmurske ženske pa so v maso za krvavice dajale tudi proso in ajdo. Ali pa so namesto krvavic delali klobase brez krvi in jih potem poimenovali kašnice. Tako so do konca II. svetovne vojne poznali bele kašnice, to so bile krvavice brez krvi, v nadev pa so dali bodisi proseno kašo, bodisi proso ali pa ajdo. Včasih so primešali še ješprenj.

 

V času kolin so domačini napolnili tudi želodec. Svinjsko meso so zmleli na drobno, dodali narezano slanino, včasih so jo kar z mesom zmleli, veliko soli, popra in česna. S to maso so napolnili svinjski želodec, ga nato zašpilili ter dali za dan dva v salamurij in ga obtežili s kamnom. Po dveh dneh so želodec vzeli iz salamurja ter ga dali v prekajevalnico. Nekaj dni se je prekajeval na dimu, kjer so kurili le z bukovimi drvmi, nato pa so želodec sušili na prepihu. Če želodec ni bil dobro suh, so ga doma skuhali in nato skuhanega narezali na kose in med prazniki pojedli. Če so ga pustili sušiti vse do Velike noči, so takrat jedli suhega.

 

Šele v 60. letih 20. stoletja pa so začeli tudi na vzhodu Ljubljani delati kožnice – klobase, v katerih je koža prašiča. Jed so prinesli na ta konec Ljubljane iz Primorske. Tam so jih poimenovali tudi šobelni. Prašiča, ko so zaklali so ga dali iz kože. Mast so koži odstranili, nato pa kožo zrezali na manjše dele in jo skuhali. Kuhane kože so nato zmleli, dodali so jim zmleto svinsjsko meso, veliko česna, ocvirke in mast ter poper. Pripravljeno maso so nato dobro premešali in naredili šobelne. Te so mnogokrat dali sušiti ali pa v hladilno skrinjo.

 

 

foto: Minka Jerebič

Na dan pred božičem je na vzhodu Ljubljane veljal za strogi post. Gospodar hiše je na predbožični večer pokropil hišo, hlev in njive ter travnike; njegova žena pa je v posodi imela žerjavico, ki ji je premešala posušeno oljčno vejico, suh lovor ter prostore v hiši in hlevu odimila z dimom. S tem dejanjem naj bi šlo zlo od hiše in nato naj bi se Jezus rodil v greha očiščeno hišo. Družina se je zbrala k molitvi. V navadi je bilo, da se je molilo po tri rožne vence. Nato pa so vzeli bakle in odšli k polnočnici.

 

V Zalogu in okoliških krajih so hodili k polnočnici v Polje. Šele po letu 1974 v Kašelj. Božični dan je bil za družine nekaj prav posebnega. Zgodaj zjutraj so šli k sveti praznični maši, nato pa je sledil zajtrk: bela kava in potica. Kosilo pa je bilo obilnejše. Ženske so tega dne skuhale velik lonec juhe. Največkrat se je v tem loncu kuhal svinjski želodec. Ko je bil kuhan, je mati dodala zelenjavo, pa morda še kakšen kos mesa in tako se je skuhala zelo masna juha, ki so ji nato zakuhali rezance.

  

foto: Slovenski etnografski muzej

Primorke pa so imele popolnoma drugačne navade. Že pozno popoldne je bilo okoli barak ali vagonov vse pospravljeno. Nato so pokropile v baraki ali vagonu. Sledila je kuha tradicionalne večerje. V času I. svetovne vojne je bila med njimi beda tako velika, da so jim Založanke in Kašljanke prinesle moko, jajca, kakšen kos suhega mesa ali klobaso, ribe, ocvirke, mleko, mast … Moški pa so takrat radi podelili žganje ali vino.

 

Šele nekaj let po vojni, ko so si že začeli postavljati domove na zahodu Zaloga, so tudi Primorci praznovali Božič tako, kot so ga bili navajeni doma. Primorci so na božični večer, na Silvestrov večer in na večer pred svetimi tremi kralji jedli klobase in zelje. Včasih so naredile gospodinje tudi žlinkrofe, napolnjene z ocvirki. Prekmurci pa so imeli drugačne navade. Na Božič so imeli na mizi perjad (kokoš, raco ali gosko), poleg pa krompir in pečene buče.

 

Po pripovedovanju mojega očeta, ki je prva leta otroštva z mamo in bratom preživel v barakah, se spomni, da so na Štefanovo moški pekli kostanj in ga delili vaškim otrokom. Od kje je prišla ta navada na vzhod Ljubljane, pa se ne spomnim, da bi mi povedal.

  

foto: Slovenski etnografski muzej

 

Na vzhodu Ljubljane pa se je po I. svetovni vojni razvila še ena lepa tradicija, ki so jo prinesli v ta del Slovenije Primorci. Matere so deklicam naredile butare, v katerih je bilo veliko zelenja: smrekove veje, bršljan, brin ali pa šipek. Butara naj bi pomenila božično drevo. Deklice so ob mraku šle po vasi, se ustavile pri vsaki hiši in zapele božično pesem. Prekmurci pa so ta običaj poznali nekoliko drugače. Deklice so hodile od hiše do hiše. Gospodinja jih je povabila v hišo, ker so se ustavile pred »buhkovim kotom« in zapele božično pesem.

 

foto: Minka Jerebič