Praznovanje rojstnega dne

Vračala sem se iz službe, ko sem zavila še v trgovino. Tam opazim starejšo gospo, ki jo poznam. Stopim do nje, jo pozdravim in začne se prijeten klepet. Pove, da jo je vnukinja pripeljala v trgovino, saj je želela kupiti nove brisače za zdravilišče. Zelo sem bila vesela, ko sem opazovala njene oči, ki so govorile o sreči, a tresoče roke so pripovedovale neko drugo zgodbo. Malo je godrnjala, da ji noge ne služijo več kot nekoč in nato pogovor zaključila, da komaj čaka, da gresta z možem prihodnji teden v toplice, kjer se bosta namakala v topli vodi. Za trenutek sem pomislila: »Kaj ne praznujete v teh dneh z možem rojstnega dne,« je bilo moje vprašanje. A, starka je brez oklevanja odgovorila: »Veš Minka, žlahta je strgana plahta.«

Takrat je do naju prišla njena vnukinja, ki je nekaj let mlajša od mene. »Ne zmenite se za našo babi, včasih takšne neumnosti govori.« Nasmehnila sem se, pogledala sem obe in se poslovila. Ko sem hodila po trgovini, sem se še nekajkrat ozrla na njiju. Starka se ni zmenila za nikogar, z veseljem je brkala po brisačah in v voziček zložila rumene brisače …

Po poti domov sem premišljevala o teti Bernardki in njenemu možu Jožetu. Pri nas smo ju klicali teta Bernardka in stric Jože, pa čeprav nismo bili nič v žlahti; krajani pa so ju poznali kot Koščevo Bernardko in Jožka. Po kosilu sem stopila na vrt in nabirala motovilec. Obgovorila me je soseda, s katero sva se zapletli v pogovor. Kar nekaj časa je trajal, ko sem sosedi dejala: »Danes se srečala Koščevo Bernardko, ki je v trgovini nakupovala brisače za v toplice.« Soseda se je na glas zasmejala in dejala: »Stara sta, ampak bolj pametna, kot njuni otroci, vnuki, pravnuki in tudi že od njih otroci.«

»Se spomniš pred petimi leti, ko sta praznovala 75. obletnico poroke. Malo po veliki noči je bilo, takrat imata tudi oba rojstni dan, stara sta bila 95. let. Mislim, da ga ima ona enkrat sredi aprila, on pa na 1. maj, ko goduje sveti Jožef. Takrat je želela pripraviti veliko praznovanje, prav za praznik 1. maja, pa so domači imeli toliko izgovorov, potem pa sta ga praznovala s čisto tujimi ljudmi. Letos pa imata 100 let in gresta v toplice. Domači Pa imajo nosove do tal …«

Zvečer sem vzela knjigo v roko in začela brati, toda misli so uhajale h Koščevim. Zamislila sem se, kako je s to družino in prav je, da to tudi opišem. Koščeva domačija že več stoletji stoji na obrobju mesta. Pred 80. leti se je na to veliko kmetijo primožila drobcena Bernardka. Z možem Jožetom sta si zgradila veliko novo hišo. Rodilo se jima je pet otrok. Najstarejši sin Anton je bil izobražen, spoznal je Ljubljančanko Lucijo in se preselil na njen dom v središče mesta. Otrok nista imela in dogovorila sta se, da bosta svoje premoženje in stanovanje prepustila Lucijinemu nečaku Matevžu.

Bernardki in Jožetu so se rodile še tri hčerke: Veronika, Danica in Nada ter sin Viktor. Slednji se je zelo kmalu poročil z zapeljivo deklino iz sosednje vasi Julijo, domačini jo kličejo Julka in odšel od doma. Bil je velik boem. Starša sta mu zelo pomagala, da sta mu sezidala hiško. On pa je rad pogledal v kozarec, zlasti v gostilnah, kjer je vzel v roko harmoniko in vedno rad zaigral.

Veronika, Danica in Nada pa so ostale doma. Poročile so se in za domačo hišo so si postavile svoje hiše. Seveda s pomočjo pridnih rok Bernardke in Jožeta. Veronikin mož Tone je bil mizar. V garaži si je ustvaril delavnico in vedno kar brkljal ter ustvarjal z lesom, čeprav je hodil v tovarno v službo. Daničin mož Bruno je bil zanimiv človek. Bil je prijazen, vedno nasmejan, ustrežljiv, a zelo rad je imel denar. Tašči in tastu je rad pomagal, a vedno pričakoval plačilo. Nada pa se je malo pozno poročila. Ludvik je bil nekoliko mlajši od nje, toda izredno vesel, ko je lahko pomagal tašči in tastu. V zakonu se jima je rodila le ena hči, za katero sta zelo skrbela, a je kmalu spoznala rokerja v Zasavju in odšla z njim.

Leta so tekla in tekla … Bernardka in Jože sta se postarala. Živine v hlevu je bilo vedno manj. Na obdelanih njivah je začela rasti trava, le še bližnji vrtiček sta obdelovala, pa še ves pridelek sta razdelila med otroke, vnuke in pravnuke.

Bilo je pred petimi leti, kmalu po veliki noči, ko sta se Bernardka in Jože odločila, da bodo za 1. maja praznovali njuno 75. letnico poroke ter njun 95. rojstni dan. Začela sta s pripravami. Povabila svoje hčere z družinami in sina. Nista pozabila na Lucijo, ki je bila že nekaj let vdova, saj je njen mož Anton umrl za rakom. Povabila sta tudi vnuke, pravnuke in prapravnuke.

Ko so bile njune priprave v polnem teku, pa sta doživela »hladen tuš«. »Mama, pa vidva sta čisto nora. 1. maja bosta praznovala rojstni dan, pa kaj vama je. Saj vesta, da imamo na predvečer v gasilskem društvu postavitev mlaja. Na praznik sledi prvomajska budnica, potem pa sem aktivna pri gasilcih,« je dejala hči Veronika. Njen mož Tone je molčal.

Nič drugače ni bilo pri hčerki Danici. »Mama, kaj ti je. Za praznike greva z Brunom na morje. Veš kako lepo se je sprehajati ob obali za praznične dni. Hodiš po promenadi. Morda vzameva še vnuka s seboj.«

»1. maja pa praznovanje. To pa ne. Midva z Ludvikom greva k prijateljem. Tam bodo pri hiši menjali okna in bova pomagala, potem pa bomo nekaj vrgli na roštilj. Prestavita praznovanje. Saj vnukov tudi ne bo, saj veš, da imajo vsak svoje obveznosti, pa svoje družine, pa šolske obveznosti …« so bile besede njene hčerke Nade.

Zvečer je Bernardka po telefonu poklicala sina Viktorja. Nihče se ni oglasil. Klicala ga je naslednji dan, pa ni bilo odziva. Končno je po enem tednu dobila njegovo ženo Julijo, ki je povedala, da ju ne bo, ker gresta na obisk k prijateljem, saj rabita spremembo klime, kajti oba sta zelo bolna.

Bernardka je bila razočarana. Poklicala je še Lucijo in ji povabila na praznovanje. »Seveda mama bom prišla in to z velikim veseljem,« so bile besede, ki jih je starka slišala iz telefona. Potem je stopila do svojega moža in mu povedala za odzive njunih otrok. Oba sta bila žalostna. Jože je prijel Bernardko za tresočo roke in ni nič dejal. Naslednje jutro je že kmalu vstal in dejal Bernardki naj začne s peko. Kljub temu, da je bil odziv njunih otrok slab, sta začela s pripravami na praznovanje. Iz dimkamre je prinesel velik kos šunke, kračo in nekaj klobas. Bernardka je začela s kuhanjem, medtem pa že pripravila testo za potico. Na predvečer 1. maja sta starčka imela vse pripravljeno za praznovanje.

Zjutraj naslednjega dne je Bernardka pripravila veliko posodo, vanjo položila kos govedine in jušno zelenjavo. Na štedilniku je kuhala juho, medtem pa lupila krompir. Kar veliko ga je nalupila, potem pa dala kuhati. Malo pred dvanajsto uro je prišla snaha Lucija. Pripeljal jo je nečak, s seboj pa pripeljal oba svoja otroka z družinami. Bernardki in Jožetu so se oči kar svetile od sreče. Ni trajalo dolgo, ko je bil pred vrati vaški župnik, tudi ta jima je prišel čestitati in ostal je na kosilu. Prišle so tudi sosede z družinami, pa njun prvi vnuk Darko z družino, ki se je pripeljala iz Prekmurja. Sledilo je še eno presenečenje. V hišo so stopile štiri upokojene gasilke. Bernardka je bila začudena: »Joj, kako pa ste se spomnile na naju,« je vzkliknila. »Kaj ne bomo pozabile vajinega praznovanja, samo pri vajini hiši je tako, da se praznuje vse na kupu: Veliko noč, obletnico poroke in vajine rojstne dneve. Pa tudi na to ne bomo nikoli pozabili, kolikokrat sta pomagala gasilcem. Le zakaj bi bile tam, ko mladi norijo, za nas starejše je bolj prijetno takšno domače vzdušje,« je dejala ena od starejših gasilk.

Hiša je bila že polna. Bernardka in Jože pa presrečna. Sledilo je kosilo, nato pa prijetni pogovori, smeh in radost. Šele zvečer, ko so gostje že odhajali so prišle na dvorišče tudi njune hčerke. Prišle so bolj iz radovednosti, zakaj je na dvorišču toliko avtomobilov. Takrat pa so gostje opazili, da domačih sploh ni bilo. Niso komentirali, pač pa le odšli proti domu.

Veronika je začela pripovedovati, koliko dela so imeli pri gasilcih, Danica je skoraj jokala od tega, kako jo zebe, saj je na morju zelo pihalo, Nado je bolela glava, saj vino ni bilo preveč kvalitetno, katerega je pila … Zakonca se nista zmenila za njihove besede, pospravljala sta hišo, nato pa zadovoljna legla k počitku.

Zanimiv je bil naslednji praznični dan. Zbrale so se hčere in sin z družinami. Opravičevale so se staršema, ker niso mogli priti na praznovanje. Še vnukinje so govorile neumnosti, kako so bile zaposlene, z urejanjem nohtov, obiskom prijateljev itd. Pravnuki so imeli ogromno dela za šolo, pa čeprav so bile mini šolske počitnice, prapravnuki pa so tiho ležali v vozičkih … Velika družina Bernardke in Jožeta je spoznala, da niso ravnali pravilno. Čutili so, da je »nekaj v zraku«, a niso vedeli, kaj … Vzdušje ni bilo več pravo. Bernardka in Jože pa sta se obnašala, kot da ne bi bilo nič, povabila sta jih v hišo. Domači so jima začeli voščiti za rojstni dan in obletnico poroke. Na mizo so zlagali darila. Koščev ata jih je jemal z mize in zlagal na star kavč, okensko polico in na tla, nato sedel za mizo in dejal: »Najlepše darilo sva včeraj dobila, ko so bili okoli naju prijatelji.« Bernardka pa je dodala: »Žlahta je strgana plahta.«

Bernardka je prinesla na mizo potico in sok. Skuhala je kavo in jo postregla. Hčere so hitele in ji pomagale. Po srečanju sta zakonca ostala sama. Začela sta se pogovarjati. »Se spomniš, kako je bilo včeraj lepo. Kako smo se nasmejali šalam, ki jih je povedal Lucijin nečak. Poglej, kako lepo se imajo …«

Naslednje leto so hčere začele z organizacijo praznovanja za starše. A, iz tega ni bilo nič. Jože je zbolel in bil daljše obdobje v bolnišnici. Leto kasneje so želeli spet organizirati praznovanje, tudi tokrat se jim ni posrečijo. V bolnici je bila Bernardka. V letu 2020 so spet poskušali z organizacijo, a prišla je v deželo epidemija. Bernardka in Jože sta ostala v svojem domu in obujala spomine na nekoč.

Prišlo je letošnje leto. Zakonca praznujeta te dni 100. letnico rojstva in 80. obletnico skupnega zakonskega življenja. Domači vsi navdušeni, kako bodo organizirali praznovanje. Spoznali so, da se starša več ne odzivata na to z neko radostjo. Ob Veliki noči jima povedo, da bodo letos praznovali njun rojstni dan. Bernardka in Jože sta se spogledala ter prisrčno nasmejala. »Vi kar praznujte, midva greva v toplice, da bo nama lepo. Imava turistične bone. Sosedovega »tamladega« sva prosila, da bo naju peljal. Z veseljem je sprejel prošnjo.«

Pri Koščevih vlada prav posebno »vzdušje«. Družina bi rada popravila napako. Žal je prepozno. Bernardka in Jože sta spoznala, koliko dobrega sta naredila za svoje otroke, vnuke, pravnuke … Ko sta si želela praznovati, so jim prav ti obrnili hrbet. Kup izgovorov … A, sprejela sta jih. Pripravila sta praznovanje in nanj so prišli ljudje, katere sta najmanj pričakovala. Danes si želita le še miru in spokojnosti ter čakata na njun dopust v toplicah.

Sedaj tudi razumem besede tete Bernardke: »Žlahta je strgana plahta.«