Prehojena pot rusalk

Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka je ustanovilo pet rusalk: Lilijana, Brigita, Darja, Tatjana in Minka. Od petih ustanoviteljic društva se je število do danes podvojilo. Izpod rok članic društva so bile napisane čudovite knjige o zgodovini tega dela mesta: Bejž, bejž, voda gre!, Ob bistrem potoku je mlin, cin cin … in Rečno pristanišče Zalog. Otroške publikacije za najmlajše, kjer je glavna junakinja mala Rusalka, ki se srečuje z letnimi časi: Rusalka in prijateljica Pomlad; Rusalka in modro Poletje; Rusalka in teta Jesen ter Rusalka in botra Zima.

Srečavanje rusalk z rimami ni nič posebnega. Te znajo obračati in premetavati in tako se v društvu ponašajo kar s šestimi pesniškimi zbirkami v zadnjih petih letih: Poljub strasti; Šepet spominov, avtorice Metke Osojnik; Vrelec poezije, šestih avtorjev, členov društva; Dotik, avtorice Antonije Jereb; Spomini preteklosti, avtorice Nežke Andrejaš in Čakam, avtorice Marije Starič. Članica Nežka Andrejaš je z rusalkami odplesala zadnji zemeljski ples, nato pa podala roko bogu Savusu in za vedno odšla onkraj tolmuna v čarobni svet … v svet brez bolečin in trpljenja …

Rusalke so napisale tudi dve knjigi o zgodbah, ki so jih pripovedovalni najstarejši krajani, ali pa so jih same doživele in bi se izgubile, če ne bi bile zapisane. Tako sta se rodili knjigi z naslovoma: Zgodbe iz mojega kraja in Zgodilo se je v mojem kraju.

Konec leta pa se jim je uresničila dolgoletna želja, da bodo izdale tematsko publikacijo. Ta nosi naslov Ples rusalk. V prvi številki so zapisani kraji, kjer imajo sedež društva rusalke, v naslednji številki pa nam že pripravljajo presenečenje. Že v prvi številki je bilo presenečenje to, da je poleg zapisov o zgodovini krajev, tudi poezija in pa strani so opremljene z umetniškimi deli slovenskih slikarjev.

Za en ducat nas je v društvu, eni dejavni bolj, drugi manj, v povprečju pa vsi zelo … Kakšen bo svet jutrišnjega dne. Pri pripravi programa društva smo sodelovali vsi člani, zato vemo, kaj društvo čaka v naslednjih letih. Cilji so zastavljeni visoko, toda ne previsoko, da tega ne bi zmogli. S skupnimi močmi zmoremo in se zavedamo, da smo vedno lahko še boljši.

Rusalke pravijo, da nas naša predsednica ne pusti pri miru: prijavlja nas na številne razpise, sodelujemo na natečajih, hodimo na javne prireditve, se povezujemo z drugimi društvi po Sloveniji, načrte imamo skovane že za več let v prihodnost. Včasih je res naporno vsemu slediti, a vedno se organiziramo tako, da nam uspe.

Ne bojimo se za prihodnost društva. Rusalke so našle svoj prostor pod soncem, vedno bolj ga širijo in tako kot je značilno za reke, da se razlijejo, ko pada dež, tako se v društvu širi kultura in se razliva daleč naokoli. Smo in bomo ostali društvo, ki ga je mogoče opaziti in o njem govoriti – govoriti s spoštovanjem, saj smo v njem ljudje, ki puščamo svoje sledi, ki so ustvarjene z ljubeznijo do sočloveka, kulture in kulturne dediščine …