PRIJATELJSTVO, KI OSTANE

Konec avgusta 2019, ko je sonce prijetno pripekalo, sva se članici Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka odpravili proti Štajerski prestolnici. Tam je bila nekajdnevna prireditev posvečena naši polpretekli zgodovini. Društva so se predstavila od vse povsod, pa tudi ljudi ni manjkalo. Srečali pa smo se tudi stari znanci in prijatelji.

Beseda da besedo in tako se je krog prijateljstva začel širiti. »Ste že bili pri meni na gradu?« je vprašal grof Falski. »Kaj pa pri nas na Muti?« je bilo vprašanje prijetne nasmejane gospe, ki bi ji po naglasu pripisali koroški dialekt. »Ne pozabite, čez 14. dni ste pri meni na Vojniku, ko je srednjeveški dan.«

Veliko je bilo slišati takšnih in podobnih stavkov. Pa se porodi ideja, da se v teh lepih poletnih dneh odpravimo po Sloveniji. 14. 9. 2019 je sledil obisk srednjeveškega dneva v Vojniku. Ob mogočni graščini nas je pozdravil prijazen grof Mathias Lindenški. Dan v prijetni družbi ljudi, ki so se vrnili nekaj stoletji v preteklost, je minil, kot bi mignil.

Prišla je nedelja in pot nas je vodila proti Muti. Pot proti Muti je res vijugasta, toda vstavili smo se v Velenju, si ogledali velenjski grad, pa grad Šalek in že nas je pot vodila naprej proti Mislinji, Slovenj Gradcu, Bukovski vasi, Otiškem Vrhu, Dravogradu in okoli 14. ure smo prispeli v Muto. V kraju nimajo problemov s parkiranjem, zato smo parkirali v samem mestnem jedru. Predsednica TD Muta, Otica Paradiž, nas je z velikim nasmehom in objemom sprejela. Počutili smo se kot doma, med svojimi. Ogledali smo si kulturne znamenitosti kraja, potem je sledila prireditev. Čudovito je bilo. Škoda bi bilo, če takšnega lepega dne ne bi preživeli v tako lepem kraju, med tako čudovitimi ljudmi.

Saj se spomnite na začetku mojega pisanj, tistega stavka, da beseda da besedo. Člane TD Muta smo povabili v Zalog pri Ljubljani. Toda: »Lej ga zlomka,« ti prijazni ljudje iz Mute so nas prehiteli in povabili že v oktobru na občinski praznik. Člani Kulturno-zgodovinskega društva Rusalka se tega dogodka nismo udeležili, so se pa naši prijatelji iz Lukovice.

Minute tečejo prehitro, ure še hitreje, o dnevih ne bomo razpravljali … Prišel je november in naši prijatelji iz Mute so se odpravili na izlet. Prišli so vse do Lukovice, tam pa so jih ugrabili rokovnjači. »Ja, ja … rokovnjači so jih ugrabili.« No, ne tisti pravi, kot so v svojih literarnih delih pisali Jurčič, Tavčar in še drugi slovenski pisatelji. Razkazali so jim kraj in pred slovesom končali v dvorcu Rus. Slovo je hitro prišlo in pot jih je vodila do Zaloga. Ob sotočju treh rek jih je pričakal dr. Viktor Grilc. Povedal jim je zgodovino kraja Podgrada pri Ljubljani. Nato je sledil obisk Turistične kmetije pri Lazarju. Prijazen gospodar je naše prijatelje pričakal s prijaznostjo, ponudil domače tekoče proizvode, povabil na ogled pregledne razstave 19. Podgrajske likovne kolonije, sledil je ogled čebelnjaka in prostora, kjer se izvaja naravna aromaterapija. Naši gostje so že vsi nestrpno čakali ogleda Ljubljanske kotline iz razgledne točke. Bilo je kaj videti, vsi navdušeni so si ogledovali Kamniško-Savinjske Alpe, Julijce, pa Šmarno goro, razjarjene lepotice: Savo, Kamniško Bistrico in Ljubljanico.

Sledil je ogled Zaloga. Zbrali smo se pred Centrom Zalog. Našim prijateljem iz Mute smo predstavili zgodovino kraja, sledil je ogled novega centra, nato pa razstave Planinske opreme nekoč in danes. Po zaključku je sledila krajša kulturna prireditev, kjer so se našim gostom predstavila društva. Bilo je lepo. Po zaključku je sledil sprejem, saj se ne spodobi, da bi gostje odšli proti domu lačni. MePZ Pentakord je zapel nekaj pesmi, njihov član Miro je vzel v roke orglice in nam zaigral nekaj zimzelenih melodij, a ko je vzel harmoniko in raztegnil meh, sta sledili pesem in petje …

Spet se je vtaknil v prijetno druženje Čas. Naši prijatelji so se morali posloviti. Ob koncu smo si bili enotni, spomladi vrnemo obisk. A, zgodilo se je še nekaj: rodila se je ideja, da se kraja pobratita.

Mar ni življenje lepo, ko te obdajajo ljudje, ko ji spoznavaš, jih imaš vedno veliko, zdaj tu okoli sebe, pa tam nekje daleč na drugem koncu naše lepe domovine? Človek je to družabno bitje, ki si želi družbe, želi lepih trenutkov med ljudmi, s katerimi se ima lepo. Takšno novo vez smo krajani vzhodnega dela Ljubljane stkali s krajani iz Mute …

Se vidimo v Muti spomladi!