Privid ali resničnost ...

Privid ali resničnost – katero ločilo postaviti ob koncu: vprašaj, klicaj, piko … ali nič od tega. Velikokrat poslušam našo predsednico društva, ki pripoveduje številne dogodivščine, ko hodi po slovenskih krajih. Sreča številne ljudi. Povsem preproste, tiste čisto po naključju, ko jih sprašuje za pot, ali pa za informacije, kako priti do cilja. Sreča pa tudi takšne, ki naj bi nekaj veljali ali pa si samo domišljajo, da naj bi nekaj veljali – znani in neznani … O vseh vedno pove le lepe besede. Potem pa minejo meseci, včasih tudi leta in spozna zmoto … Žalostna je in to žalost delu tudi med svoje prijatelje. Mnogokrat se vprašam, s kakšnim namenom. Nekoč pa sem jo vprašala in tudi dobila odgovor: »V sočloveku vedno vidim dobroto in poštenje. Potem pa spoznam, kako sem se zmotila. Vse je bil le privid, resničnost pa je popolnoma drugačna.«

Nisem ji odgovorila na to razmišljanje, pač pa sem poslušala njeno razmišljanje naprej. Ko pa sem bila sama, ležala na terasi, opazovala borovce in tam v daljavi je šumelo morje, sem se spomnila njenih besed.

»Zakaj, zakaj, zakaj?« so bila vprašanja, ki sem si jih zastavljala in nanje nisem dobila odgovorov. Sedaj tudi mene to boli. Zakaj smo ljudje takšni, zakaj ne pokažemo pravega obrazca, zakaj se delamo pred ljudmi, tako prijazne, dobrotljive, v nas pa klije sovraštvo. Zakaj?

Iz premišljevanja me zmoti pasji lajež. Zazrem se proti sosednjemu objektu, od koder prihaja pasje opozorilo. Ne vidim psa, zazrem pa vrtnico … Nasmehnem se, dobila sem odgovor …

Naslednjič, ko srečam Minko, ji bom povedala, da ima tudi najlepša cvetlica pod svojimi listi trnje. Tako je tudi med ljudmi. Mnogo jih je prijaznih, a v notranjosti nosijo trnje. Prej, ko spoznaš resničnost, manj časa traja privid in manj časa resnica prihaja na dan …