RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 1. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

 Prvi del

 

Odvisnost pomeni stanje ali lastnost človeka, ki ne more živeti brez nečesa ali nekoga, ali pa si to ali nekoga tako močno želi, da je brez tega bolan in trpi. Pri tem posameznik izgubi samostojnost in svojo lastno svobodo.

 

Posameznik, ki je odvisen spremeni svoje vedenje, življenjski stil in razmišljanje. Velikokrat slišimo v pogovorih, ko skupina ljudi govori o določenem posamezniku, da bi lahko ta človek spremenil svoj življenjski slog, če bi imel močno voljo ali željo. Govoriti je lahko, toda v resnici je to za odvisnika zelo težko.

 

»Odvisnost« se čisto tiho in zelo hitro pojavi v naših možganih, ki jih zasvoji s svojim razmišljanjem. Posameznik ne razloči več »namišljenega« sveta od resničnega in njegova želja je, da s čim manj truda pride do stanja, v katerem se dobro počuti.

 

Če želimo »odvisnost« odstraniti oziroma »spraviti« iz naših glav, potem moramo to odvisnost nadomestiti z nečim drugim. To lahko storimo, če imamo okoli sebe ljudi, prijatelje, starše, ki razumejo našo stisko in so prepričani v nas, da se želimo osvoboditi »odvisnosti«.

 

Izgubljeno odvisnost moramo »nadomestiti« z nečim novim. To »novo« naj bi nas zadovoljevalo, spodbujalo, dajalo občutek nove samopodobe, samozaupanja vase in dvigovalo občutek samospoštovanja.

 

Osebe, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti, pravijo, da je najtežje pri zdravljenju odvisnosti, da posameznika prepričamo, da je njegovo trenutno stanje vodi v propad in ne v rast posameznika. Pri zdravljenju od odvisnosti posamezniki zapadejo v obdobja abstinence. Kako ti premaguje abstinenčno krizo, je odvisno od posameznika in njegovih že pridobljenih moralnih vrednot.

 

Poznamo različne oblike odvisnosti – fizično in psihično. O fizični odvisnosti govorimo takrat, ko telo rabi »drogo« ne glede na duševno počutje in razpoloženje posameznika. Brez nje organizem »ne deluje« več normalno. Posameznik ves čas razmišlja o tem, kako bo prišel do prepovedane substance, vse z namenom, da se bo »dobro počutil«, pa čeprav je ta občutek le kratkotrajen.

 

Pri psihični odvisnosti gre za zadovoljevanje duševnih potreb posameznika, odpravljanje neprijetnih občutkov (žalost, bolečina), pri težavah v komuniciranju, težavah z nasprotnim spolom, težavah pri samopodobi posameznika itd..

 

Javnost je do različnih oblik odvisnosti različno sprejemljiva. Nekatere graja in obsoja, druge sprejema kot del življenja, medtem ko nekatere odvisnosti sploh ne prepozna kot »škodljive« za posameznika in družbo.

 

V naslednjih člankih bomo govorili o odvisnosti od računalnika in z njim povezanimi »tegobami«. Čeprav danes vemo, da si življenja brez računalnika težko zamišljamo, opazujemo na drugi strani ljudi, ki se »potapljajo v odvisnosti« od njega. Resnične zgodbe so tiste, ki bodo morda prebudile marsikoga.

 

»pot v pekel«

 

Vroč avgustovski dan se prevesi v noč, ki je še vedno topla in človek bi še kar poležaval. Pred TV ekranom premikam kanale in iščem naj zanimivega za ogled. Pritegne me resnična zgodba iz Pensilvanije o posledicah računalniške odvisnosti, ki jo predvaja »ID – Investigation discovery« kanal.

 

V manjšem mestu kakšnih 200 km iz Filadelfije živi 47. letni John. Je poročen in oče dveh odraslih poročenih hčera. Z ženo živita mirno življenje, dokler se v tovarni, kjer je zaposlen John ne začnejo pojavljati prve težave, kjer delavcem grozi odpuščanje. John se zaveda, da vsak dan lahko ostane brez zaposlitve, zato ga v svoje okrilje »privabi« računalnik in iskanje zaposlitve, če ostane brez dela.

 

Brskanje po računalniku postane zanimivo, zlasti, ko John naleti na spletne strani, kjer so klepetalnice. Začne klepetati z različnimi osebami. Iz navadnega delavca se John »prelevi« v uspešnega poslovneža, ki preko spleta išče zabavo. Največ zabave najde v klepetalnicah, ki jo obiskujejo tudi mladi.

 

V Filadelfiji živi dijakinja Jill, ki je pred kratkim dopolnila 17. let. Je razigrano najstniško dekle z obilico najstniškimi problemi. Opazi jo tudi John, ki se z njo vedno bolj zapleta v resne pogovore.

 

Skupnim debatam se pridruži tudi 18. letni Bill, ki živi prav tako v Filadelfiji, toda čisto na drugem koncu kot Jill.

 

Od prijetnih pogovorov, postanejo pogovori vse bolj tematski in psihološki. Jill zaupa tako Johnu kot Billu. John jo razume, ji svetuje, medtem ko je Bill oseba, ki ima podobne težave in probleme kot Jill. Skupni pogovori postanejo vedno bolj privatni. Jill se dopisuje preko elektronske pošte z Johnom in z Billom.

 

John postane vedno bolj odvisen od pogovorov z najstnico Jill, vanjo se »zaljubi«, pa čeprav jo nikoli ni srečal, niti videl, obseden postane od njene bežne fotografije, ki mu jo je poslala, kjer se vidi njena lepa mladostniška postava in svetli dolgi lasje.

 

Jill spodbuja Billa pri učenju, vliva mu samozavest, spodbuja ga, da bi se tudi prijateljem bolj odprl, hodil v družbo vrstnikov in ne bi posedal doma pred TV in računalnikom.

 

John svojo odvisnost vedno bolj kaže do Jill. Obljublja ji, da se bo z njo poročil, da jo bo varoval, hvali jo na vse pretege in želi čim bolj pridobiti njeno naklonjenost. Nekoč mu Jill »zabrusi«, da če bi morala odločati s kom bi se poročila, bi izbrala prej Billa, kot njega, ki je njenim letom bolj primeren. Ta izjava je sprožila »odprtje vrat v pekel«.

 

John je navezal stike tudi z Billom. Najstnik mu je zaupal, saj je imel Johna kot za svojega očeta, ki je bolj odprt in »v koraku s časom«, medtem ko je bil Billov oče zelo konservativen. V naivnosti je Bill zaupal Johnu na katero šolo v mestu hodi.

 

Minili so meseci, ko je Pensilvanijo pretresla šokantna novica, da je bil s pištolo ustreljen 18. letnik na šolskem igrišču. Mediji so se o tem zelo razpisali. Slika 18. letnika je preplavila medije in novico je prebrala tudi Jill, ki je bila nad dogodkom zelo pretresena. O nenavadnem dogodku je pisala tudi Johnu, ki pa je bil do novice zelo zadržan.

Kriminalisti so iskali vsakršno sled, toda vzroka, zakaj je bil Bill ustreljen na šolskem igrišču niso našli. Učenci in prijatelji so ga opisovali za zelo mirnega, pridnega učenca, ki ni ponočeval, pač pa se je zadrževal bolj doma. Tako so ga opisali tudi učitelji.

 

Kriminalisti so večkrat obiskali dom pokojnega Billa. Pregledali so njegovo sobo, toda našli ničesar, kar bi nakazovalo na umor. Potem pa se je zgodil preobrat. Billova mlajša sestrica je zaupala kriminalistom, da se je njen brat ponoči pogovarjal po računalniku s svojimi prijatelji. Omenila je, da je »imel simpatijo« Jill in dobrega prijatelja Johna.

 

Ta novica je kriminalistom dala »nov zagon« pri odkrivanju osebe, ki je storila to dejanje. Med prijatelji in vrstniki ter sošolci niso našli nobene osebe, ki bi se imenovala Jill ali John. Iz Billove sobe so odnesli računalnik in »vdrli« vanj. Prišli so na sled elektronskih sporočil med Billom in Jill, ter Billom in Johnom. Ugotovili so, da se je Bill znašel v ljubezenskem trikotniku.

 

»Bill« je nekega dne pisal Jill. Ta je bila sicer zelo presenečena, ker ga je imela za mrtvega, toda spretno se je izvil iz te »situacije«. Zaupala mu je, da je John vedno bolj nasilniški do nje in da ji grozi, da jo bo obiskal. Strah jo je bilo, ker mu je povedala, kje živi. »Bill« je prosil Jill, da mu čim več pove o Johnu, njej pa je dejal, da je z njim prekinil komuniciranje, saj se mu zdi, »da ni čisto pri pravi pameti«.

 

Jill je »Billu« zaupala veliko stvari. Kriminalisti so s temi podatki prišli do osebe John in ga izsledili. Začeli so ga opazovati in poizvedovati o njegovem življenju. Nihče od sosedov ali prijateljev ni povedal nič obremenilnega proti njemu. Nato pa so ga povabili na razgovor na policijsko postajo. Pogovarjali so se splošne zadeve, nato pa pogovor usmerili na zločin, ki se je pred kratkim zgodil v Filadelfiji. John je postal zelo nervozen. Povedali so, da imajo Billov računalnik. Po nekaj urnem zasliševanju so Johna izpustili, ki pa namesto, da bi šel domov, ga ni bilo domov.

 

Kriminalisti so začeli še bolj intenzivno poizvedovati za Johnom. Žena jim je povedala, da hodi v službo, nato pa je ves čas doma. Toda njuni hčeri sta kriminalistom zaupali drugačno zgodbo. Njun oče je postajal do svoje žene vedno bolj nasilen. Mati se je hčeram zaupala, da se namerava ločiti, samo ne ve, kako bi to izpeljala, saj se boji svojega moža. Ena izmed hčera je povedala, da oče ves prosti čas »visi« za računalnikom in se pogovarja z različnimi ljudmi.

 

Te izpovedi so kriminaliste še bolj pritegnile. Opazili so, da se jim je John »izmuznil« in so ga začeli iskati. Sledilo je še eno nenavadno odkritje. Pred kratkim je John kupil pištolo. Na spletni strani so opazili Johnov link, kjer sam sebe opisuje. Opisal se je za moškega, ki je vdovec, ki živi bogato življenje, poslovnega moškega, ki išče žensko za skupno pot.

 

Po zasegu Johnovega računalnika so odkrili elektronsko pošto naslovljeno na Jill. Pisma so bila šokantna in zavedali so se, da morajo nemudoma poiskati Jill, da bi preprečili morda še en umor, saj se je John namenil k Jill.

 

Vzpostavili so stik z Jill in dogovorili, da jo bodo obiskali. Jill se je veselila snidenja z »Billom«. Ko je bila prepričana, da je »Bill« prišel k njej mu je odprla vrata. Na vratih je zagledala policijo in dva moška, ki sta se predstavila za kriminalista.

 

Sledilo je neljubo presenečenje za policijo. Hišna vrata je odprla starejša, manjša in močna oseba. Kriminaliste je zanimalo, kdo je. Predstavila se je kot Mary, mati hčere Jill. Nato so povedali gospe, da je življenje njene hčere Jill ogroženo, da je na poti k njej njen »namišljeni prijatelj John«. Mary se je zgrozila. Povabila je kriminaliste v hišo in jim povedala vso zgodbo.

 

Mary, ki ponoči ni mogla spati, je sedla večkrat za računalnik in klepetala z različnimi osebami. Ker je bilo v klepetalnicah vedno več mladih, se je odločila, da bo pri registraciji napisala hčerino ime in uporabila njene podatke, ter njeno sliko. Z Johnom je navezala stike in tudi spoznala s kakšno osebo ima opravke, vedno bolj »ga je pritegovala nase«, toda vse z namenom, da bi ga odvrnila od drugih mladih deklet. Začudena je bila, da je Bill resnično mrtev, saj se je z njim dopisovala, pa čeprav je videla, da je mrtev. Kriminalisti so ji povedali za sledi, ki so jih pripeljale do nje in Johna.

 

V naslednjih dneh so Johna prijeli v bližini Jilline gimnazije. Na zaslišanju so Johnu pokazali sliko Mary. Povedal je kriminalistom, da te osebe ne pozna. Njih pa je zanimalo, kaj si misli o ženski na fotografiji. Opisal jo je kot »grdo žensko, zanemarjeno, debelo in neurejeno«. Nato pa so mu pokazali sliko Jill. Sprva jo ni prepoznal, saj je bil prikazen celoten obraz Jill, sledilo je še eno neljubo presenečenje – fotografija matere in hčere. John je bil popolnoma brez besed. Povedali so mu, da se je ves čas dopisoval z Mary in ne z Jill.

 

John je po večurnem zaslišanju umor priznal. V svojo obrambo je govoril, da je bil zaveden, da je bil prepričan, da »Jill« resno misli z njim, on pa se je v njo neizmerno zaljubil. Povedal je, da ni prenesel »resnice«, ko mu je »Jill« povedala, da bi se raje poročila z Billom, ki je mlajši in lepši, ter njene starosti.

 

Sodišče je Johna obsodilo na dosmrtno ječo, zaradi umora. Mary se kesa, ker je do takšne tragedije prišlo, pred sodišče pa ni stopila nikoli, ker ni zakonske podlage, ki bi jo obravnavalo, da je storila kaznivo dejanje »prevzema identitete« in zlorabe računalnika za svoje koristi.

 

Družina pokojnega Billa si prizadeva, da bi v ZDA sprejeli zakon, ki bi zlorabo računalniške odvisnosti kaznoval. Toda, do danes so bila njihova prizadevanja neuspešna.

 

Zgodba, ki človeka pretrese. Zgodba, ki je »uničila življenja v treh družinah«. Zgodba, ki ne da odgovora na vprašanje: »Zakaj?«

 

Kako pa je v Sloveniji? Se kaj takšnega dogaja tudi v naši domovini? Vedno več imamo računalniških odvisnikov. Nekateri so odvisni od spletnih iger, drugi od spletnih klepetalnic, tretji od iskanja partnerjev preko svetovnih omrežij, spet najdemo ljudi, ki svoje življenje posvetijo socialnim omrežjem. Kje je meja?

 

Iz severno evropskih dežel poročajo o vedno večjem pojavu računalniških odvisnikov. Za te odvisnike ustanavljajo prav posebne klinike. Ugotovitve zdravstvenega osebja na teh klinikah so prav zastrašujoče. Lažje je zdraviti ljudi od prepovedanih substanc, kot ljudi od zasvojenosti od računalnika.

 

Slovenija pri tem pojavu ne zaostaja. Vedno več je računalniških odvisnikov, toda vse ostaja javnosti »prikrito«. Najbolj kritične osebe oziroma odvisnike trenutno »zdravijo« v psihiatričnih bolnišnicah. Pa je to primeren način zdravljenja?

 

Ilustracije: svetovni splet