RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 2. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

drugi del

 

V prvem delu članka smo lahko prebrali, kam vodi računalniška odvisnost. Opisana življenjska zgodba se dogaja v eni izmed ameriških zvezdnih držav. Čeprav je Amerika daleč, se življenjske zgodbe računalniških odvisnikov dogajajo tudi pri nas.

 

Znanstveno je dokazano, da je odvisnost stanje ali lastnost človeka, ki ne more živeti brez nečesa ali nekoga. Kaj posameznika vodi v to odvisnost? Spoznali smo, da je to pot, kjer posameznik »beži« pred realnostjo in se zateka v »navidezni svet«, ki je zanj trenutno »raj«.

 

Vsak navidezni »raj« se nekoč konča. Realnost, ki sledi je kruta. Prav tako spoznanje, kako napačno smo si predstavljali boljši svet. Življenje pa je teklo dalje in pri tam lahko posameznik mnogo zamudi. Kako takemu človeku pomagati? Kako ga odvrniti, da svojega dejanja ne bo več ponovil?

 

 

 »nič več tako kot je bilo«

 

V idilični hribovski vasici 30 km oddaljeni od Ljubljane živita zakonca Marta in Sašo. Marta je stara 65 let in že nekaj let uživa v pokoju, medtem ko je njen mož star 58 let in tik pred pokojem.

 

Večino življenja sta preživela v blokovskem naselju v glavnem mestu. Srečavala sta se z ljudmi različnih narodnosti in veroizpovedi. Vedno sta si želela, da bi imela »svoj prostor za stara leta«. Kmalu se jima je uresničila želja, ko je Marta podedovala košček zemlje. Na njem sta si postavila vikend.  Zakonca sta skupaj z otroki zahajala ob koncu tedna na vikend.

 

Leta so tekla in otroka sta si ustvarila svoje družine. Marta se je prva upokojila in njena največja želja je bila, da se preselita z možem na vikend. Prodala sta stanovanje in odšla. Vikend sta obnovila in ga tudi povečala. Iz male hišice je zrastla velika družinska hišica, postavljena ob rob gozda. Vsako jutro so Marto in Saša prebujali zvoki ptic. K hiši so prišli tudi novi družinski člani – pes, mački, papagaji. Sašo je vsako jutro zgodaj vstal in odšel v mesto v službo in se popoldne vračal. Vožnje se je kmalu naveličal in zato še toliko bolj čakal, da se tudi on upokoji.

 

Minevali so dnevi, minevali meseci in leta, življenje Marte in Saša je bilo kot v pravljici. Sašo je bil strasten radioamater. Sodobna tehnika je prešla iz radijskih postaj na računalnik. Pri tem Sašo ni zaostajal. Navezoval je stike z novimi radioamaterji ter ohranjal stare stike. Narava in delo na vrtu in bližnji njivi ga nista več privlačila. Tudi sprehodi z Marto so mu postali dolgočasni. Vedno več je bil za računalnikom in klepetal. Omislil si je kamero, zvočnik in dnevne ter nočne »zabave« so bile vedno pogostejše.

 

Ob koncih tedna sta na obisk prihajala Martin in Sašev sin ter hči z družinama. Sašo jih je pozdravil, potem pa odšel v svoje »kraljestvo«, sobo kot jo je sam imenoval. Sprva je bilo to smešno. Hči ga je še spodbudila, da sedaj, ko ima računalnik, lahko plačuje preko računalnika, vodi evidence porabe denarja itd.. Toda oče je hitel v svoj svet.

 

Otroka sta opazila, da se starša oddaljujeta, oče pa postaja vedno bolj »odmaknjen« od realnega sveta in »zadirčen«, tako do svoje žene kot otrok oziroma vnukov.

 

Nekega spomladanskega dne pokliče sin svojo mater in se jim napove, da bodo prišli z družino na obisk. Mati ga zavrne in pove, da ju z očetom ni doma. Nič ne navadnega, bi dejal človek, toda sin je bil v ponedeljek v službi presenečen, ko ga ogovori sodelavec, da je srečal njegovo mati v hribu, ko je nabirala borovnice. Zdela se mu je čudna in zelo zaskrbljena, najbolj pa ga je presenetilo, da se ni želela pogovarjati.

 

Sina je nenavaden dogodek presenetil. Doma je povedal svoji ženi, nato pa je poklical sestro. Povedal ji je za dogodek. Poklicala je mati in dejala, da bodo prišli naslednji dan z družino na obisk malo nabirati borovnice in gobe. Mati ji je dejala, da ju z očetom ne bo doma.

 

Hči je začelo skrbeti. Odpravila se je sama k materi in jo dobila v zelo čudnem stanju. Po obrazu je imela modrice, oče pa se ni kaj dosti zmenil zanjo, še manj za svojo ženo, ki je dejala, da je modrice dobila pri delu na vrtu.

 

Na poti domov je sestra obiskala brata in mu povedala za čuden dogodek. Sklenila sta, da bosta naslednji dan oba šla na obisk k svojim staršem. To sta res storila. Doma sta dobila mati, ki je bila objokana. Po pogovoru je otrokoma priznala, da jo je oče udaril. Ko je le-ta prišel iz »nujnega« opravka v mestu domov, sta se otroka z njim pogovorila. »Privila« sta ga in mu »zagrozila«, da naj opusti svoje »računalniške pogovore s prijatelji« in živi normalno življenje z ženo. Seveda je to obljubil, toda samo zato, da sta se otroka čim preje »pobrala« domov.

 

Konec tedna so se otroci z družinami oglasili pri Marti in Sašu. Skupaj so imeli piknik, toda vzdušje je bilo zelo napeto.

 

V ponedeljek popoldne je Marta poklicala svojo hči. V joku ji je povedala, da se je zatekla v gozd, ker jo je mož pretepel in zagrozil, da bo odšel od doma. Res je začel pobirati svoje osebne stvari, toda v strahu za življenje je pobegnila v gozd. Sestra je poklicala brata in skupaj sta odšla k staršem. Mati sta dobila skrito v gozdu, hiša je bila odklenjena. Oče je pobral osebne stvari in računalnik ter odšel. Hči je klicala očeta, toda ta se na telefon ni oglasil.

 

Otroka sta poklicala policijo, ki pa ni ukrepala, saj gre za družinske zadeve. Obvestili so Center za socialno delo, na katerem so predlagali, da bi bilo smiselno, da se mati odpelje v »varno hišo«. Tako so tudi storili.

 

Šele drugi dan se je oče oglasil na telefon svoji hčeri in dejal, da je v Mariboru pri drugi ženski, da se ima lepo in naj ga ne iščejo, da se domov ne bo vrnil več.

 

Nov udarec za Marto in družino. Marta je po tednu dni prišla domov. Zamenjali so ključavnice. Doživela je živčni zlom, zapadla v težke depresije, obiski zdravnika so bili pogosti. Minevali so dnevi in tedni, ter zelo počasi je Marta začela okrevati.

 

Po več kot mesecu dni je hči prejela od očeta sporočilo na mobilni telefon. Napisal ji je, da je zelo srečen, da živi pri čudoviti ženski v bližini Brežic, da karta, vsak večer pijejo in se zabavajo s prijatelji, vozi BMW itd..

 

Marta se je vedno bolj zapirala vase. Sram jo je bilo, kar se ji je zgodilo. O svojih problemih ni želela govoriti, pa čeprav so vsi videli, kako trpi. Po večkratnih obiskih pri zdravniku se je počasi začela odpirati. Povedala je, kako je trpela, ko sta se z možem preselila na vikend. Vedno bolj se je zapiral v svoj »raj«, kjer je klepetal z »radioamaterji«. Njo je to zelo motilo. Od nje je zahteval, da bi imela čudne in nenavadne spolne odnose, čeprav tega v vseh letih skupnega življenja nikoli ni omenjal. Spati sta začela ločeno. Zadnje leto so se pritiski tako stopnjevali, da sta živela vsak v svojem nadstropju. O ženskah, o katerih je spregovoril svoji hčeri, Marta ni vedela ničesar.

 

Minila je pomlad, minilo je poletje in v deželo je prihajala jesen. Marta se je sprijaznila s svojim načinom življenja. Družbo so ji delali pes in mački. Nekega dne, ko ji je bilo spet hudo in jo je v prsih močno »tiščalo«, je poklicala svojega moža. Telefon je zvonil, še bolj pa je bila začudena, ko se je mož oglasil. Ves skesan se ji je opravičil in ji povedal, kako mu je hudo, da je to storil. Sedaj tava po slovenski obali in se boji, da ga kdo ne prepozna. Ničesar nima. Marti se je mož zasmilil in povabila ga je domov. V nekaj urah je bil doma. Marta ga je lepo sprejela, skupaj sta pojedla kosilo, nato pa je Sašo šel spat. Spal je kar nekaj ur, ko je vstal je zapeljal avto v garažo, ter stopil do Marte in ji začel pripovedovati svoje »rejsko življenje«.

 

Priznal ji je, da doma ni imel kaj početi, na računalniku se je v različnih klepetalnicah veliko dogajalo in tako se je on v vsaki klepetalnici prijavil ter klepetal z množico ljudmi, največ seveda z ženskami. Spoznal je, da niso vsi ljudje, zlasti ženske gor zaradi zabave, temveč, da je mnogo takšnih, ki resnično želijo spoznati človeka. Kamor koli se je registriral, se je predstavljal pod drugim imenom in imel drugačno identiteto. Nobenemu ni povedal, da je upokojenec, da je celo življenje bil delavec, pač pa se je predstavljal za direktorja, kateremu ni treba nič delati.

 

Tako je navezal tudi stik z žensko iz Maribora in drugo žensko, ki je bila bolj vesele narave iz okolice Brežic. Marta mu je vedno bolj bila v napoto. Skrite želje posteljnih užitkov bi mu obe ženski izpolnili, le njegova žena ne. Način življenja, ki ga je živel celo življenje mu je presegal, zato se je odločil, da gre. In res je odšel. Odšel je k prvi ženski v Maribor. Že takoj na začetku je bil razočaran, ni bila takšna, kot se je opisala, sliko, ki mu je poslala, ni bila njena. Pri njej je »živel« nekaj dni, saj je bila to oseba, ki je dopoldne pazila svoje vnuke in tako je bilo vse do večernih ur. On je v tem času »taval« po Mariboru. Zvečer sta bila skupaj, se pogovarjala, toda vse je bilo tako »tuje«.

 

To ni bilo življenje, ki ga je pričakoval, zato se je po treh tednih odločil, da gre k drugi ženski v Brežice. Ta ga je sprejela za svojega, prav tako njen odrasli sin. Avto so zaparkirali v garažo in ga zaklenili. Čez dan je delal v vinogradu, večkrat pil vino, ki ga poprej v svojem življenju ni nikoli. V vinogradu ni bilo strojev, zato sta ga ta ženska in sin prepričala, da je šel na banko in vzel kredit. Na pošti je uredil, da pošto zanj zadržijo na pošti in jo bo hodil osebno dvigovati.

 

Sin te ženske je bil odvisnik od drog. Zvečer so se prijatelji zbrali, pili, kadili, uživali drogo, kartali in se na račun »naivnežev« smejali po računalniku, ko se je ženska iz Brežic »poigravala« z njimi. Spoznal je, da je sam žrtev »dobro načrtovane in izpeljane igre«. Vsakega prvega v mesecu ga je ženska iz Brežic »oskubila« za ves denar. Vedno bolj se je spraševal, kaj se dogaja z njim, pa največkrat ni dočakal odgovora. Opazil je spremembe na svojem telesu. Piki v rokah in nogah. Ni si znal razložiti. Mladenič mu je vedno bolj grozil, delati je moral vedno več in »življenje« Saša je postalo prava nočna mora.

 

Ob prvi priliki je pobegnil. Sedel je v svoj avto in se odpeljal. Oblek in računalnika, ki ga je vzel, ko je odhajal od doma mi imel več. Bal se je, da ga bodo iskali in poiskali. Nikomur ni povedal, da ima dve SIM kartici za telefon. Bežal je čim dlje od Brežic in spominov. Znašel se je na slovenski obali, kjer je taval iz kraja v kraj, avto pa skrbno skril, da ga kdo nebi opazil.

 

Klic žene je pomenilo zanj rešitev. Nikoli več v pekel, ki ga je doživel. Sašo se je močno spremenil, hvaležen je bil za hrano in pijačo, ki mu jo je postregla Marta. Potem pa novo spoznanje, nima niti ene obleke, da bi se oblekel. Sedla sta v avto in šla kupit nekaj minimalnega v najbližjo trgovino.

 

Sledilo je soočenje z otrokoma. Vesela sta bila, da se je oče vrnil, toda nič ni bilo več tako kot prej. V pogovorih so se odtujili, obiski so postajali vedno redkejši, pa čeprav sta tudi otroka pomagala, da je oče spet dobil garderobo.

 

Saša je spreletaval strah in bojazen, da ga bodo ljudje iz računalnika poiskali. Bil je zelo odsoten, zaspan, potil se je. K zdravniku ni želel iti, saj se je bal. Marta je vse to zaupala svoji osebni zdravnici. Glede na vbodne rane, je bilo sklepati, da je bil Sašo drogiran. Sedaj je preboleval abstinenčno krizo. Življenje Marte in Saša je postalo »boj« za preživetje. Denarja ni bilo, kredite je bilo treba plačevati. Toda z voljo in pomočjo svojih otrok sta preživela to obdobje.

 

Spomladi leta 2009, malo pred veliko nočjo, ko sta Marta in Sašo načrtovala skupno praznovanje cele družine, pa nov šok. Saša je začela močno boleti glava, vrtelo se mu je, sledilo je bruhanje in znašel se je na urgenci. Po pregledu so ga napotili na onkološki inštitut – rak.

 

Sašo je prestal kar nekaj operacij. Živi. Življenje Marije in Saša je postalo življenje dveh samotarjev, zapirata se vase, prepričana sta, da ju »cel svet obsoja« za njuna dejanja. Večino stikov sta izgubila tudi z lastnimi otroci, saj ne želita, da bi jima kdo »pamet solil«.

 

Tudi danes je tako …

 

Zgodba, ki človeka pretrese. Zgodba, ki je »uničila življenja v večih družinah«. Zgodba, ki ne da odgovora na vprašanje: »Zakaj?«

 

Posameznik, ki je odvisen spremeni svoje vedenje, življenjski stil in razmišljanje. Morda je Johnu in Sašu žal za svoje dejanje, morda o tem premišljujeta in želita, da bi bilo drugače. Toda dogodki so se zgodili in ničesar več se ne da popraviti.

 

John si je zapravil svoje življenje in mora preostanek življenja preživeti v zaporu. Ostal je brez družine. Zaradi njegovega nespametnega ravnanja so prizadete tudi dve drugi družini. Seveda pri vsem tem ni bil le on krivec.

 

V življenjski zgodbi Marte in Saša je drugače. Iz mesta, kjer se je vsak dan marsikaj dogajalo, sta se želela umakniti in pobegniti od vsakodnevnega vrveža. Je beg starejših v samoto pravilna odločitev? Morda je, morda ni.

 

Pri Sašu lahko ugotovimo, da po upokojitvi, daleč od mestnega vrveža, ni imel kaj početi. Zatekel se je k računalniku, ki ga je »omamil«. Zgubil je stik z realnostjo in bil prepričan v svet, ki so mu ga ponujali navidezni prijatelji. Ko je spoznal življenje v drugi luči, je bilo zanj že prepozno. Pogreznjen je bil globoko v pekel. Zavedal pa se je, da je mogoče iz njega priti. H komu se zateči po pomoč? K ženi. Torej k osebi, ki jo zaničeval in tudi pretepel. Žena je v trenutku rešitve zanj predstavljala bilko, ki se je lahko oprime. Oprijel se jo je z obema rokama.

 

Velikokrat slišimo v pogovorih, ko skupina ljudi govori o določenem posamezniku, da bi lahko ta človek spremenil svoj življenjski slog, če bi imel močno voljo ali željo. Govoriti je lahko, toda v resnici je to za odvisnika zelo težko.

 

Sašu je uspelo. Toda, usoda ga je iz ene skrajnosti pahnila v drugo. Je življenje, ki ga danes živita Marta in Sašo normalno? Morda za njiju je. Kaj pa za okolico? Kaj pa za družine njunih otrok?

 

 

Ilustracije: svetovni splet