RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 3. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

 

tretji del

 

»Odvisnost« se čisto tiho in zelo hitro pojavi v naših možganih, ki jih zasvoji s svojim razmišljanjem. Posameznik ne razloči več »namišljenega« sveta od resničnega in njegova želja je, da s čim manj truda pride do stanja, v katerem se dobro počuti.

 

Vsaka zgodba o odvisnosti ima za posledico uničeno življenje. Lahko je to življenje posameznika, njegove družine, skupine prijateljev ali dela družbe.

 

Zgodbi, ki smo jih lahko prebrali, prikazujejo »uničenje« življenj v različnih družinah. Obe sta tragični, ki sta pustili močan rez na ljudeh, ki poznajo akterje v teh zgodbah.

 

Danes bomo spoznali zgodbo dekleta, ki mu je računalnik bil žarek upanja, da se »skoplje« iz svojega trpljenja.

 

 

 

 »žarek upanja«

 

Anita je bilo mlado dekle, ki je živelo v oddaljenem kraju daleč od Ljubljane. Z bratom sta večkrat ugotovila, da odnos staršev ni ravno tisto, kar bi moralo biti v družini. Toda starša sta skupaj vztrajala, da bi otroka »spravila do kruha«. S 15. leti je Anita odšla v srednjo šolo v Ljubljano, vsak dan se je vozila z avtobusom. Ko je zaključila šolanje, si je poiskala službo. Dobila jo je, toda vedela je, kako težko je, ko se moraš dvakrat dnevno voziti tako daleč. V bližini mesta si je poiskala sobico. Tudi njen brat se je kmalu odselil od doma. Starša pa sta se ločila in začela živeti vsak po svoje.

 

V bližini Ljubljane je živel tudi Sebastijan. Z bratom sta odraščala v »na videz lepo urejeni družini«. Oče je bil »glava družine« in svoje prepričanje je uveljavljal na vseh področjih. Nad svojo družino je izvajal razne pritiske. Mati, ki je bila mirna in tiha, je delala v tovarni, zvečer pa je hodila pospravljat pisarne. Ves čas se je trudila, da bi družina lepo živela. Oče je ves denar shranjeval. Tudi otroka je naučil že kmalu delati za denar, le s prisluženim denarjem sta si lahko kaj kupila. V družini je bilo tudi nasilje, zlasti očeta nad materjo. Mati je kmalu zbolela za rakom in umrla. Otroka sta odrasla in se zaposlila. Starejši brat je odšel od doma, oče pa si je poiskal novo žensko, ki je bila premožna, ter se odselil k njej, ter nadaljeval z svojim »znanjem psihičnih pritiskov«.

 

Mlajši sin je ostal v štirisobnem stanovanju. Zanj je bil to velik »zalogaj« za vzdrževanje, zato se je odločil, da bo eno sobo odstopil najemniku. Kmalu je dobil najemnika oziroma najemnico Anito.

 

Anita je hodila v službo in živela zelo skromno. Plačevala je najemnino, ostal denar pa shranjevala. Tudi Sebastijan je hodil v službo, toda nekega dne se je odločil, da bo ustanovil svoj s. p.. To je tudi storil in posel mu je dobro tekel. Delal je od jutra do večera. Ko se je zvečer vrnil domov, je bila v stanovanju Anita. Večkrat sta se zapletla v pogovor, pa tudi prijetno mu je bilo, ko se je vrnil domov, da mu je Anita odstopila topli obrok svoje večerje.

 

Od pogovorov je med Anito in Sebastijanom preskočila iskrica ljubezni. Postala sta par. Anita je Sebastijanu še vedno plačevala najemnino, samo sedaj sta imela vse stanovanje samo zase. Sebastijanu je kuhala, prala, stanovanje pospravljala in tako »zrastla« v pravo gospodinjo. Prijateljev ni imela, tudi s stanovalci bloka se ni družila.

 

Sebastijan je imel veliko prijateljev, več takšnih, ki so ga izkoriščali, kot tistih pravih. Ob nedeljah sta skupaj šla na obisk do kakšnega prijatelja, obiskala sta tudi Anitine ločene starše, Sebastijanovega očeta pa le redko kdaj, saj je bil oče zelo nezadovoljen, če ga je kdo obiskal.

 

Nekega dne je Anita zvedela, da gre podjetje, v katerem je zaposlena v stečaj. Ostala je brez službe. Njen prijatelj jo je kmalu potolažil. Vedel je, da ima Anita nekaj denarja privarčevanega, zato ji je predlagal, da bi skupaj odprla podjetje, v katerem bi bila oba zaposlena. Prepričal jo je in odprla sta podjetje. Sebastijan je po cele dneve delal, Anita pa je vodila korespondenco, hodila na pošto, zbirala prijave.

 

Po nekaj letih sta se jima rodila dva otroka. Anita je vzorno skrbela za otroka, poleg tega pa opravljala še vsa dela v podjetju. Sebastijan Aniti nikoli ni dal nobene plače, plačeval ji je socialno in pokojninsko zavarovanje. Vsak dan ga je morala prositi za denar, da je lahko šla v trgovino. Vedno bolj se je zapirala sama vase in svojo radost izkazovala le v družbi svojih otrok.

 

Sebastijan je bil »veliki direktor«, začel je graditi hišo v gozdu na Dolenjskem, stran od ljudi in civiliziranega življenja. Anita pa je vedno bolj trpela. Otroka sta začela obiskovati osnovno šolo, Anita pa je bila sama med štirimi stenami, brez prijateljev.

 

Medsebojni odnos Anite in Sebastijana se je zelo spremenil. V njuno zakonsko življenje se je prikradel »vedenjski vzorec« Sebastijanovega očeta. Anita sama, brez prijateljev, brez denarja, je vedno večkrat obiskala računalnik. Privlačiti so jo začele računalniške igrice. Prijavila se je in začela igrati. Obiskala je tudi različne klepetalnice in tako spoznala Petra. Skupaj sta igrala različne igrice, njuno »prijateljstvo« pa dopolnjevala s klepeti v različnih klepetalnicah. Sprva so bili ti klepeti o računalniških igricah, nato pa sta si zaupala svoje življenjske zgodbe.

 

Peter je bil malo starejši od Anite, bil je ločen, saj je imel zelo ljubosumno ženo, ki ga je ves čas preverjala. V zakonu se mu je rodil sin. Po ločitvi je šel iz Ljubljane živet v Škofjo Loko. Kasneje je prenesel tudi sedež podjetja v Škofjo Loko. Zaupal je Aniti, da mu ni do drugih deklet in si raje prositi čas zapolni z igranjem računalniških iger in klepetanjem preko spleta. Anitina zgodba ga je pretresla. Vedno bolj je Aniti ponavljal, da način življenja, ki ga živi, ni pravi, kajti ona s tem trpi. Vlival ji je samozavest in Anita je začela vedno bolj pridobivati novo samopodobo.

 

Minilo je več kot pet let, ko sta se prvič Anita in Peter srečala. Prijeten je bil njun klepet, toda Anito je ves čas »spremljala« krivda, da je nekaj storila napačno. Bala se je Sebastijana, njegovih očitkov in groženj. Z ničemer ni bil zadovoljen, hlastal je vedno bolj za denarjem, Aniti pa očital, da je nesposobna, lena, da nič ne zasluži in doprinese v skupno podjetje.

 

Anita je zaupala Petru, da tako ne more več živeti. Peter jo je razumel in ji svetoval, naj se odseli. To si je Anita zelo želela, toda kaj, ko denarja ni imela, kje naj si najame stanovanje, kaj naj da otrokoma jesti, kako naj za njiju skrbi …

 

Nekega dne je Anita Sebastijanu predlagala, da naj ji da plačo, katero si tudi ona zasluži. To je bila »kaplja čez rob«, ko je Sebastijan to slišal. Poleg psihičnega trpljenja, ki ga je Anita leta in leta doživljala, je bila sedaj deležna tudi fizičnega. Pričo otrok je bila tepena. Njena svetla bilka je bil računalnik in pogovor s Petrom. Ko so ponoči že vsi spali, je Anita vstala in šla za računalnik in klepetala s Petrom, ali pa igrala z njim in »namišljenimi prijatelji« igrice.

 

Sebastijanov oče je svoj vzorec življenja nadaljeval tudi pri drugi ženski, s katero je živel, tako kot prej pri pokojni ženi. Vedno večkrat je poklical svojega sina in mu povedal, da se bo vrnil domov. Želel je, da mu pripravijo največjo sobo v stanovanju.

 

To je bil za Anito še en nov udarec, saj je slišala o agresivnosti svojega tasta od stanovalcev. Bala se je. Sobo je spraznila, otroka sta bila v skupni sobi. Vse to je trajalo nekaj mesecev, nato pa je Anita ob zaključku šole, otrokoma povedala, da se bodo odselili. Peter ji je našel stanovanje na Jesenicah.

 

Anita je bila še pred eno težko situacijo, kako to povedati Sebastijanu. Zvečer mu je povedala. Novico je sprejel dokaj mirno. Naslednji dan je naložila osebne stvari v manjši služben avto in se odpeljala v nov dom. Veliko stvari ni smela vzeti, ker ji tega Sebastijan ni dovolil.

 

Peter ji je pomagal, da je našla službo. Danes se vsak dan z vlakom vozi iz Jesenic v Ljubljano na delo. Vesela je, da ima službo in svoj denar. Otroka sta končala osnovno šolo in šla v srednjo šolo. Očeta obiščeta enkrat na mesec, ta jima tudi kupi kaj za obleči, šolske potrebščine in jim plača mesečno vozovnico za vlak.

 

Anitin zaslužek je majhen, težko živijo, zato si je poiskala še dodatno delo. Peter ji ga je ponudil in sprejela ga je. Vsako delo, ki ga opravi zanj ji tudi plača. Po več kot letu dni, se je rodila iz prijateljstva med Anito in Petrom ljubezen. Danes živijo skupaj. V Lescah so si našli večje stanovanje, k njim se je preselil tudi Petrov sin.

 

Sebastijan je živel nekaj dni sam, nato pa se je k njemu preselil oče in ga čez pol leta vrgel iz stanovanja, kajti stanovanje je last očeta. Tako je bil prisiljen, da se preseli v hišo, ki si jo je postavil na Dolenjskem. Podjetje, ki je nekoč cvetelo, pa čeprav je Sebastijan očital Aniti, da je lena in nič ne doprinese k poslovanju podjetja, je propadlo. Sebastijan se je zaposlil, kot navadni delavec v enem podjetju, nekoč »velik, samooklicani direktor« je postal navadni delavec.

 

Anita živi skromno življenje še danes, ima svojo družino, svojo plačo in postala je »človek«. Časa za računalniške igrice ni več, toda še danes pove, da ji je računalnik spremenil življenje, kajti bil je svetloba, ki jo je vodila iz propada.

 

Tudi ta zgodba človeka pretrese. Uničena je bila družina, toda rodila se je nova družina, novo upanje. Beg pred resničnim, krutim življenjem je Anito pahnil v zasvojenost za računalnikom. Tam je na svoje trpljenje želela pozabiti z igrami, ki jih je igrala. Imela je srečo, ko je spoznala Petra, ki ji je bil v oporo in ob njemu, pa čeprav preko računalnika, je rastla njena samopodoba.

 

Je lahko družba v takem primeru tolerantna. Anita je bila računalniška odvisnica, teh svojih dejanj se je zavedala, saj je zavesno ponoči vstajala in šla igrati računalniške igrice. Prav tako je zavestno obiskovala klepetalnice. Vse njeno početje je imelo en sam smisel – beg pred resničnim življenje. Otrok s svojimi problemi ni želela obremenjevati, pa čeprav sta otroka opazila, da mati trpi. Z možem ni našla pogovora, saj jo je le-ta obravnaval, kot delovno silo, ki mora prinašati zaslužek, pa čeprav ima on z njo same stroške. V očeh Sebastijana je bila Anita samo številka in predmet (robot), ki mora delati, da je lahko on sam »direktor«. Glede na družinske razmere, iz katerih je izhajala Anita, ne moreš pričakovati, da bo Anita osvojila drugačno vedenje, saj ji to niti dano ni bilo. Vožnja v šolo in kasneje v službo ji je onemogočila, da bi si poiskala prijatelje. Morda se tudi ni zlahka prilagodila življenju v bloku, ki je drugačno, kot življenje v individualni hiši. Vzorec Sebastijana se je prenesel iz očeta na sina, morda se sam tega niti zavedal ni, toda za razpad zakonske zveze je okrivil Anito, ki je v njegovih očeh nesposobna oseba, ki ni delala, in je bila samo odvisnica od iger za računalnikom.

 

Zastavi se vprašanje, kdo v tej zgodbi nosi večjo krivico za razpad družine – Anita ali Sebastijan. Kakšno vlogo pa igra tu računalnik? Kot lahko spoznamo, je računalnik v tej zgodbi Anitina rešitev.

 

V začetku prvega članka sem zapisala:

»Če želimo »odvisnost« odstraniti oziroma »spraviti« iz naših glav, potem moramo to odvisnost nadomestiti z nečim drugim. To lahko storimo, če imamo okoli sebe ljudi, prijatelje, starše, ki razumejo našo stisko in so prepričani v nas, da se želimo »odvisnosti« osvoboditi.

 

Izgubljeno odvisnost moramo »nadomestiti« z nečim novim. To »novo« naj bi nas zadovoljevalo, spodbujalo, dajalo občutek nove samopodobe, samozaupanja vase in dvigovalo občutek samospoštovanja.«

 

Vse to je storila Anita, pa čeprav s pomočjo računalnika in svojega novega prijatelja Petra. Računalniško odvisnost je zamenjala z delom, ki zanj prejme tudi plačo. Še vedno je mati in še vedno je oseba, toda z novo samopodobo.

 

 Ilustracija: svetovni splet