RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 4. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

 

četrti del

 

Odvisnost je neke vrste »bolezen«. Če govorimo o bolezni, potem lahko rečemo, da za vsako bolezen poznamo tudi zdravilo.

 

Današnja zgodba je drugačna od ostalih treh. V njej ne prepoznamo, kdo je odvisen od računalnika. Za nekoga bo to naivnež, ki je nasedel prevarantu, za drugega prevarant, ki išče žrtve.

 

Osebe, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti, pravijo, da je najtežje pri zdravljenju odvisnosti, da posameznika prepričamo, da njegovo trenutno stanje vodi v propad in ne v rast posameznika.

 

Pri zdravljenju odvisnosti posamezniki zapadejo v obdobja abstinence. Kako ti premagujejo abstinenčno krizo, je odvisno od posameznika in njegovih že pridobljenih moralnih vrednot. Lahko pa v abstinenčni kriz zapadejo v novo stanje odvisnosti, ko lahko odvisnost preraste v nasilništvo, vse z razlogom, da bi zagotovili svoj potrebo zadovoljevanja.

 

Zapisala sem že, da poznamo različne oblike odvisnosti – fizično in psihično. O fizični odvisnosti govorimo takrat, ko telo rabi »drogo« ne glede na duševno počutje in razpoloženje posameznika. Brez nje organizem »ne deluje« več normalno. Posameznik ves čas razmišlja o tem, kako bo prišel do prepovedane substance, vse z namenom, da se bo »dobro počutil«, pa čeprav je ta občutek le kratkotrajen.

 

Pri psihični odvisnosti gre za zadovoljevanje duševnih potreb posameznika, odpravljanje neprijetnih občutkov (žalost, bolečina), pri težavah v komuniciranju, težavah z nasprotnim spolom, težavah pri samopodobi posameznika itd..

 

Javnost je do različnih oblik odvisnosti različno sprejemljiva. Nekatere graja in obsoja, druge sprejema kot del življenja, medtem ko nekatere odvisnosti sploh ne prepozna kot »škodljive« za posameznika in družbo.

 

 »lov za dobičkom«

 

Spletne klepetalnice so največja »past« za računalniške odvisnike. V klepetalnice se prijavljajo osebe z različnimi nameni. Nekatere so osamljene in iščejo družbo, druge zaradi zabave, nekdo se prijavi v klepetalnico, zaradi dobička oziroma zaslužka, imamo osebe, ki želijo biti »nekdo drug« oziroma njihova »podzavestna fantazijska oseba«, ali pa preprosto želijo, da bi bili »opaženi in čaščeni«.

 

V Kopru živi oseba Marjetka, ki je nekoč bila zaposlena v tovarni motorjev, za tekočim trakom. Tam je spoznala tudi svojega moža. Ustvarila sta si družino in vedno skromno živela. Ko so otroci začeli odraščati, je v hišo prišel računalnik. Razmere v tovarni niso bile rožnate, zato sta z možem kmalu ostala brez služb, prijavljena na Zavodu za zaposlovanje. Mož si poišče še kakšno priložnostno delo, medtem ko je Marjetka spoznala novega prijatelja – Računalnik.

 

Marjetka trpi za »boleznijo« pomanjkanja, bogastva, pozornosti. Ob prijavi na spletno klepetalnico se prijavi z resničnimi podatki. V debatah pove »prijateljem«, kako trpi zaradi tega, ker nimajo doma dovolj denarja, hrane … - vlogo, ki si jo je nadela, je vloga »žrtve«. Opazi jo tudi izobražena in zaposlena oseba Tatjana, ki je zaposlena na Centru za socialno delo Ljubljana. Tatjana se srečuje vsakodnevno z stiskami ljudmi. Prepozna tudi stisko Marjetke.

 

Marjetka in Tatjana začneta medsebojno klepetati. Marjetka izkoristi sočutje Tatjane in jo prosi za pomoč. Tatjana ji pomaga in ji nakaže nekaj denarja po pošti. Seveda je Marjetka izkazane pomoči izredno vesela in v javni klepetalnici hvali Tatjano, ki pridobiva vedno večjo podporo in izkazano čast s strani obiskovalcev klepetalnice.

 

Tatjana želi še vedno pomagati Marjetki. Tudi druge prepričuje, da bi ji pomagali. Nekaj se jih celo najde in Marjetki pomagajo. Sama se še bolj zavzame za pomoč Marjetki, preko vse zakonodaje priskrbi Marjetki bone za prejetje socialnih paketov. Marjetka to »izkorišča«. Iz malega finančnega prispevka, želi vedno več in več. Vloga »žrtve« ji prinaša nov status. Tatjana v dobri veri, kako pomaga Marjetki, krši delovna pravila, s tem pa si krepi »moč« dobre osebe med obiskovalci klepetalnice.

 

V klepetalnici se pojavi tudi Gorazd, ki začne dvomiti v Marjetko in Tatjano. Slednjo zaprosi za podatke od Marjetke, vse z namenom, da bo tudi sam pomagal. Tatjana v svoji naivnosti zaupa osebne Marjetkine podatke. Spozna, da gre za osebo Marjetko, ki ima psihične težave in živi v svojem svetu enkrat kot revna oseba, drugič kot bogata, tretjič kot pomembna oseba … Vse to objavi tudi v klepetalnici. Marjetka postane užaljena in agresivna. V klepetalnici začne nastopati z različnimi »niki« oziroma pod različnimi imeni. Tatjana se počuti prevarano in postane zelo užaljena.

 

V isti klepetalnici že dalj časa opažamo zelo prijetno osebo pod imenom Ljubo. V prepirih ne sodeluje, prijazen je do vseh, hitro pridobi njihovo naklonjenost. Z posamezniki stopi v kontakt tudi osebno. Zanima ga predvsem njihov način življenja. Te ljudi povabi tudi osebno na pijačo, organizira zabave, nato pa »udari«. Je zavarovalniški agent in na tak način išče svoje stranke. Ker mu ljudje zaupajo, svoje premoženje ali osebno zavarovanje sklenejo pri njemu. Obvešča jih o novostih, jim pomaga pri sklepanju še dodatnih zavarovanj. Nekateri zelo kmalu spoznajo, da jih »vodi pošteno za nos«. Plačujejo mu visoke premije in do njih ni prav nič »prijateljski«. Tako se zgodi tudi naivni Mariji. Zavaruje hišo in celotno premoženje pri Ljubu. Zaupa mu. Vsak večer Ljubo v spletni klepetalnici Mariji nameni prav posebno pozornost. Toda takšne pozornosti so deležni tudi druge osebe.

 

Marija je pri Ljubu zavarovala tudi avto. V vročem poletnem vremenu se na nebu zgrnejo mračni oblaki in toča pada, kot spomladanski dež. Marijin avto je uničen. Za nasvet pokliče svojega zavarovalnega agenta Ljuba. Ta pa jo osorno napoti po informacije na brezplačno številko. Ženska je razočarana, ko rabi pomoč, je ne dobi. Kliče po zavarovalnici, doživlja neprijetne travme in po nekaj dneh le ugotovi, kaj mora storiti. Še bolj je presenečena, ko avto popravijo in ji izstavijo visok račun. Prepričana je, da je vse to všteto v drago zavarovanje, ki ga plačuje, pa se zelo ušteje. Prijazni uslužbenci na zavarovalnici ji povedo, zakaj vse ima zavarovan avto. Zgrozi se.

 

Don Juan Marjan vabi mlada dekleta v svoj nočni klub, obljublja jim zabavo in tudi zaposlitev. Sliši se vse zelo privlačno in simpatično. Njegovim sladkim besedam nasedeta tudi prijateljici Sara in Nevenka. Nekega večera odideta v ta nočni lokal. Večer lepo preživita in Marijanu obljubita, da bosta še prišli. Naslednjič pijača ni bila več zastonj, Marjan jima predlaga celo posel. Ponudi jima delo erotičnih plesalk. Sara in Nevenka ogorčeni zapustita lokal, še tisti večer blatita Marjana v klepetalnici, toda »stari mački« se jima samo smejejo. Povsem drugačna pa je zgodba Brigite. Ta pri Marjanu sprejme delo.

 

Simpatičnega in nevseljivega fanta Roka se na računalnik dobi ob »petkih in svetkih«. Nagovarja dekleta, jih vabi na zmenke, jim obljublja »gradove v oblakih«, nepozabna doživetja. Razočarana v ljubezni se za zmenek z zapeljivim Rokom »ogreje« Nataša. Sprejme povabilo, se uredi za zmenek ob reki s kitaro … Srečanje je v petek, pozno zvečer pred gostinskim lokalom. Nataša pride točno, toda v lokalu jo je že čakal Rok. Ob pogledu nanj Nataša doživi »srčni infarkt«. Rok je starejši moški, majhne postave, izredno debel, poročen samo zato, da mu žena streže in skrbi zanj, saj je po resničnem infarktu postal invalid, je sladkorni bolnik, s kopico zdravstvenimi težavami. Žensk se boji in je »korajžen« samo pred računalnikom. Doma se je ženi izgovoril, da gre na obisk svojih staršev, s seboj je vzel kitaro, ker se je nameraval ustaviti tudi pri nečakih, ki so še manjši in bi skupaj zapeli kakšno pesem. Z Natašo ni želel imeti ničesar, samo prijeten klepet in ob slovesu prošnja, da nikomur ne izda njegovega videza.

 

Na spletu je tudi poet Anže. Svoje prijatelje ogovarja s citati iz različnih pesmi. Zanimajo ga predvsem izobražene ženske, ki govorijo več jezikov. Urška je jezikovni fenomen, obvlada več svetovnih jezikov in Anže se zelo ogreje zanjo. Tudi srečata se, Anže jo povabi v studio, z njo ima tudi spolne odnose, vse z namenom, da bi mu Urška prevajala lastne skladbe v tuje jezike in bi Anžetov glasbeni opus bil v različnih jezikih. Urška prijaznim besedam verjame, med njima je »brezplačno« sodelovanje, po dveh letih pa spozna, da je Anže srečno poročen moški, ki jo je izrabil za svoj posel. Med njima se prekinejo vsi odnosi. Anže pa pod drugim imenom spet v klepetalnici lovi novo »žrtev«.

 

Kako danes v času recesije priti do denarja? Na to vprašanje vam bodo lahko odgovorili Matjaž, Miha in Simon. Na spletu poiščeš osebe, ki so zaposlene, se z njimi zapleteš v pogovore, med drugim tudi o zaposlitvi. Pridobiš njihovo zaupanje, jih povabiš na pijačo, morda zabavo, potem pa ugotoviš kje stanujejo. Še bolje je, če so to ženske, ki imajo dobro urejeno asistenco in ne živijo v pomanjkanju. Nato pa sledi izsiljevanje za denar, ki je pogojeno, da morajo določenih znancem »zrihtati« službo, jim priskrbeti določen znesek, v kolikor tega ne bodo storili, bodo povedali njihovim možem, kako se srečavajo z drugimi moškimi in jim celo pokazali slike. Cvetka, zaposlena v javnem sektorju, se je znašla v »igri« Matjaža, Mihe in Simona. Dobili so se večkrat na kavi, imeli piknike, nastale so tudi najrazličnejše fotografije, potem pa je sledilo razočaranje. Cvetki so grozili, da mora preskrbeti službo za njihovo prijateljico. To ni bilo dovolj, grozili so ji, da določenih zadev organ, pri katerem je zaposlena, ne sme raziskovati. Cvetka je obupala in zapustila delovno mesto. Pristala je na Zavodu za zaposlovanje. Toda fantje niso odnehali. Grozili so ji, da bodo možu povedali, kako ga vara. Cvetka denarja ni imela, ostala je brez službe, zato denarja fantom ni izročila. Poiskali so njenega moža in ji povedali za »namišljene ljubezenske aferice« njene žene, vse pa podkrepili s slikami. Cvetka in mož sta se ločila. Ker je Cvetka brezposelna oseba, je skrbništvo nad otrokom dobil mož.

 

Franci je prav poseben tip človeka. Opazuje dogajanje v klepetalnici, navezuje stike, pogovori pa so največkrat o dnevni politiki, torej dokaj turobni. Toda tu je past. Franci išče ljudi za politično stranko.

 

Eli je prava zakladnica nasvetov o lepoti, zdravju, hujšanju … Spozna se prav na vse in v teh težkih časih ji ni problem nekomu poiskati zaposlitev. Pridružiti se je treba »izobraževanju« s področja wellnessa, kupiti nekaj njenih izdelkov …

 

Tine je pravi menedžer. Brezposelnim takoj poišče zaposlitev. Je »zbiratelj« naslovov posameznikov. Ko pridobi zaupanje brezposelne osebe in njihov domači naslov, jim posreduje »gradivo« za delo na domu. Seveda je treba to gradivo »odkupiti« v protivrednosti kar lepega zneska. Ena oseba pod imenom Tine, pa ima v klepetalnicah več obrazov. Enkrat je prijavljen kot »tine«, drugič kot »tinebine«, tretjič kot »entine« itd.. Danes ponuja delo na domu za sestavljanje, pod drugim nikom delo na domu za svetovanje, pod naslednjim nikom kot delo na domu za prodajo aparatov za bazene. Kot vemo je v Sloveniji velika brezposelnost, vsak pa si želi, da bi tudi kaj zaslužil in pri vsem tem službi le zviti Tine.

 

Tudi te zgodbe človeka pretresejo. Uničene so družine in samopodobe posameznikov. Na eni strani imamo naivneže, na drugi prevarante. Nekateri iz te zgodbe pridejo zmagovalci, drugi poraženci.

 

Če potegnemo črto pod napisano, lahko rečemo, da tako eni kot drugi izkoriščajo računalnik za svoje lastne namene in cilje. Kdo je tu odvisnik? Tisti, ki je v vlogi naivneža ali tisti, ki je v vlogi zmagovalca.

 

V teh primerih se »rodi« poleg odvisnosti nova človekova lastnost – »prezir«. Poraženci prezirajo zmagovalce in se jim želijo maščevati. Nekoč prijazno človeško bitje postane hudobno in premišljuje, kako se bo nekomu maščeval. Spreminjati začne svojo lastno samopodobo iz človeka v zver. Sredstva za dosego cilja mu ne predstavljajo ovire. Popolnoma vseeno mu je, kako se počuti oseba, ki jo prizadene, saj je bil včeraj »žrtev« on sam. Maščevanje ne pozna meja.

 

V vseh opisanih primerih govorimo o t. im. fizični in psihični odvisnosti. Če se osredotočimo na prvo, ni fizična odvisnost samo odvisnost od alkohola in drugih prepovedanih substanc. Govorimo o odvisnosti do materialnih stvari, o odvisnosti do denarja in drugih oblik odvisnosti, kot so izkoriščenje ljudi za dosego svojega lastnega cilja.

 

Pri psihični odvisnosti govorimo o želji posameznika, ki želi ali se počuti močnega za računalnikom, da vidi trpljenje drugih. Kaj pomeni biti določen čas za računalnikom, takšnega pojma psihični odvisniki več ne prepoznajo. Njih vodi le želja po dosegu svojega cilja, ne oziraje se na žrtve. V trpljenju drugih »raste« njihova moč.

 

Kdo je sedaj odvisen od koga? Koga je treba zdraviti?

 

Težko je odgovoriti na zastavljena vprašanja. Posameznik, ki se sede za računalnik in sodeluje v klepetalnicah, še ni odvisnik. Ko to počne večkrat in vedno bolj pogosteje, bi lahko dejali, da je na poti k odvisnosti. Odvisnik postane, ko brez tega ne more več živeti. Najhujše pa je, da odvisnik postane, zaradi določenega dogodka, ki sproži »akcijo«. Posameznik tako preide v fazo, ko ne loči več dobro od slabega, ko mu ni pomembno, da bo, zardi njegovih dejanj, veliko žrtev, ki bodo trpele, njemu je pomemben le njegov lastni cilj.

 

Posameznikova identiteta se ob nekem dogodku povesem spremeni. Pred računalnikom ni več tisti človek, ki ga poznamo v resničnem življenju z imenom in priimkom. »Nadene« si novo ime in živi novo življenje.

 

Opisano je grozljivo, toda še bolj grozljivo je, če nekdo prevzame identiteto tretje osebe. Kam je vodila pot Mary, ko je prevzela identiteto svoje hčere Jill nam je znano iz prve zgodbe. Žrtev je bila tretja oseba.

 

Tudi v Sloveniji je teh in podobnih zgodb ogromno. Morda se tega sploh ne zavedamo ali pa se nočemo zavedati, toda to se nas močno dotika in vedno bolj. Je še pot nazaj?

 

Ilustracije: svetovni splet