RAČUNALNIŠKA ODVISNOST - Zgodbe, ki jih piše življenje 5. del

RAČUNALNIŠKA ODVISNOST – ZGODBE, KI JIH PIŠE ŽIVLJENJE

mag. Minka Jerebič

 

peti del

 

Že večkrat je bilo omenjeno, da pomeni odvisnost stanje ali lastnost človeka, ki ne more živeti brez nečesa ali nekoga, ali pa si to ali nekoga tako močno želi, da je brez tega bolan in trpi. Pri tem posameznik izgubi samostojnost in svojo lastno svobodo, spremeni svoje vedenje, življenjski stil in razmišljanje.

 

Ko to beremo, imamo pred očmi odraslega človeka. Tako vsaj mislimo ali pa se slepimo. Vedno več je odvisnikov otrok in najstnikov. Svoj prosti čas na igrišču zamenjajo za računalnik.

 

Prav na te najšibkejše člane družbe, pretijo na računalniku največje nevarnosti in zlorabe. Najstnik v svoji naivnosti ne loči, kaj je zanj dobro in kaj ne. Ko to spozna, se lahko znajde že v »pasti«.

 

K računalniški odvisnosti med mladimi, največ pripomorejo vrstniki in seveda starši. Starši imamo vedno manj časa za svoje otroke. Otroka, ki je izredno dojemljiv, hitro naučimo računalniških igric. Igrica z medvedki, ki je bila otroku danes še zanimiva, mu jutri ni več. Samo »klik« je potreben, da pridemo do interneta in novih iger. Prav tako je samo korak potreben, da se znajdemo v klepetalnicah.

 

 

 »nemoč najšibkejših«

 

Maja in Adela sta 12. letni najstnici iz Kranja, ki ju druži šola, doma pa računalnik in klepeti z vrstniki. S kom vse klepetata in kdo jima je všeč, simpatičen … sta zaupali tudi drugim sošolcem. Hitro se obisk klepetalnice, ki ju obiskujeta Maja in Adela poveča še krog mladih »raziskovalcev«. Klepeti so prijetni, vsakdanji o šoli, predmetih in privih simpatijah. Toda v klepetalnicah ne sodelujejo samo najstniki.

 

V tej klepetalnici je prijavljen tudi Uroš, ki je že nekaj let brezposelna oseba. Vsak dan preko računalnika išče služb, se prijavi na kakšen oglas, ves čas pa klepeta. Kljub starosti 35 let, nima svojega dekleta. V ženski družbi se ne znajde najbolje, mu pa »jezik« dobro teče v klepetalnicah.

 

Zaplete se v pogovor z Majo in Adelo. Predstavlja se jima kot dijak prvega letnika gimnazije. Čeprav ne stanuje v njihovem kraju, jima pove, da živi v bližini Kranja. Predlaga jima, da bi šli skupaj na bazen ali sladoled.

 

Iz navideznega klepeta in naivnosti se dopisovanje iz klepetalnice preseli preko maila. Izmenjajo si fotografije. Seveda Uroš ne pošlje svoje fotografije, pač pa nekega »fantiča iz spleta«. Maji in Adeli je Uroš simpatičen in privolita na srečanje. Dogovorijo se, da se bodo po koncu pouka srečali v slaščičarni v mestu. Uroš pride in ju čaka. Tudi dekleti prideta, toda sta previdni. Iz sosednjega parka opazujeta dogajanje. Mladeniča iz slike ni, je pa starejši moški, saj njima se tako zdi. Pri tem postaneta začudeni in se odločita, da gresta domov.

 

Sedeta za računalnik in pišeta na klepetalnici. »Prijateljice« iz klepetalnice povprašata tudi za Uroša.

V klepetalnici sodeluje že dal časa »muca«, s pravim imenom Anja. Tudi ona rada klepeta, se nasmeje ob najstniških neumnostih, toda je bolj previdna oseba. Ko opazi vprašanje Maje in Adele jima odgovori. Opozori ju, da Uroš ni najstnik, za katerega se predstavlja, pač pa je odrasla oseba, ki samo »lovi najstnice«. Maja Anji verjame, medtem, ko ji Adela očita, ga želi Anja imeti Uroša samo zase in da je sigurno zaljubljena.

 

Anja pove Maji in Adeli svojo življenjsko zgodbo. Potem pa se dogovorijo, da se čez teden dni dobijo v slaščičarni. Maja in Adela sta prišli, prav tako tudi Anja, ki jo je pripeljala mama. Anja je že več let invalid in je na invalidskem vozičku. Ko doma ni nikogar in nima kaj početi, sede za računalnik in klepeta. Stara je 22. let. Dekleta sedejo v slaščičarni za mizo, mama jih pusti pri miru in odide po opravkih. Pogovori, ki jih imajo dekleta, »streznijo« Majo in Adelo. Šele takrat spoznata, kakšno »past« jim je pripravil Uroš, toda vse zaradi njune naivnosti.

 

Maja in Adela še vedno obiskujeta klepetalnico. Uroša napadajo, da je »star«, da je »prevarant« itd.. Uroša napadi ne ganejo. Prijavi se pod drugim nikom in spet »lovi« naivne najstnice.

 

Stane je drugošolec. V šolo se vozi s šolskim avtobusom. Prijateljev nima veliko, ne v svojem kraju, razen sošolcev, ki so skupaj, ko so v šoli. Popoldne pa jih igrišče ne druži, saj živijo vsak v svojem kraju. Davor nekoč predlaga Stanetu, da bi igrali skupaj igrice in »gradili mesta«. Stanetu se zdi predlog dober, toda kaj, ko on ne ve čemu vse služi računalnik. Za pomoč in inštrukcije poprosi svojega starejšega bratranca. Ta mu razloži, kako funkcionira računalnik. Uvede ga v igranje iger.

 

Stane doma ugotovi, da morajo imeti internet, drugače se ne bodo sošolci mogli igrati skupnih iger na računalniku. Prepričuje starše in po nekaj mesecih starši popustijo in kupijo internet.

 

Drugošolci se dogovorijo, ob kateri uri se »dobijo« na računalniku in začnejo z igranjem iger. Začeli so z izgradnjo mest, nadaljevali z vojnami itd.. Nedolžne igre postanejo nezanimive in spoznajo, da je mogoče kupiti še boljše igre. Vse se lahko stori preko računalnika. Stane prepričuje starše, toda ker so bolj revni, mu ne ustrežejo. Pri Davorju je drugače. Starši mu željo izpolnijo.

 

Stane ni edini od skupine sošolcev, ki ne dobi denarja za novo plačljivo igrico. Tudi Jože ne prepriča svojih staršev, a si neizmerno želi, da bi lahko imel igro in igral. Materi ukrade plačilno kartico in jo »olajša« za slabih 30 EUR. Mati tega sploh ne opazi. Jože to večkrat ponovi in nekoč je mati začudena, ko gleda bančni izpis. Na banki se pritoži, ko ji povedo, kaj je bilo plačano. Začudena ostrmi. Pogovor doma zaneti »ogenj« v hiši. Jože je s strani očeta tepen, prepovedo mu računalnik, oče in mati se kregata, ter očitata drug drugemu popustljivost do edinca.

 

Ko Davorju le uspe po mesecih igranja in igranja te igre priti do konca, ugotovi, da tej igri sledi nadaljevanje. Spet prosi starše in starši mu dovolijo nakup nove igre.

 

Pri Stanetu je drugače. Starši ne popuščajo, saj vedo, da denarja pri hiši ni. S tem, ko otroku ne omogočijo nakupa igre, je otrok izločen iz »kroga« prijateljev, saj ne počne istih dejavnosti, kot ostali.

 

Stane in Jože postaneta poleg tega, da sta sošolca, tudi dobra prijatelja. Starši ju vpišejo na treninge nogometa. Sedaj ju druži drugačno prijateljstvo.

 

Kristina, Sanela in Tim so prijatelji iz istega bloka. Vsak dan skupaj hodijo v šolo in se med potijo zabavajo. V sosednem bloku živi Žan, ki je zelo aroganten. Skupina ga nikakor ne more sprejeti medse, zato se nekoč odločijo, kako bi mu »ponagajali«.

 

Sanela predlaga, da se prijavijo v spletno klepetalnico in se »izdajajo«, da so Žan. To storijo in klepetajo v njegovem imenu. Marsikomu posredujejo njegovo telefonsko številko, mobilno številko in naslov. Pri tem uživajo in se hihitajo. Toda tudi to jim ni dovolj, preko raznih spletnih strani na Žanov naslov naročajo razne predmete.

 

Žan in njegova družina je ob telefonskih klicih presenečena, toda temu ne dajo prav velike pozornosti, saj so prepričani, da gre za pomoto. Toda, klici se vedno bolj nadaljujejo. Tudi klici na mobilni telefon ne zaostajajo, Žan na elektronsko pošto dobiva čudna sporočila, toda vse briše. Po nekaj dneh Žanova družina prejema obvestila iz pošte o paketih, pismih … Vse zavrnejo, saj nihče ni nič naročil. Telefonski klici se nadaljujejo. Družina je vedno bolj in bolj zaskrbljena.

 

Žan je v pogovoru s skupino »prijateljev« iz sosednjega bloka tudi njim zaupal, kaj se dogaja njegovi družini. Vsi skupaj so se smejali in smejali. Skupinica s svojim dejanjem ni prenehala, nadaljevala je.

 

Žanov oče je imel teh nerazumljivih dejanj dovolj, sploh, ko mu je otrok povedal, kakšna sporočila prejema in kakšno elektronsko pošto. Stopil je do policije, ki pa mu kaj dosti niso pomagali. V službi je povedal svojim sodelavcem. Marsikdo med njimi ni bil presenečen nad opisom dogodkov. Svetovali so mu, da naj zamenja telefonske številke, o tem pa nikomur ne sme povedati. Tudi sinu je to naročil.

 

Ko so se otroci nekega dne spet srečali na poti v šolo, so Žana spraševali, če ga še čudni ljudje kličejo, mu pošiljajo pakete … Žan je dejal, da nimajo več teh problemov, od kar so to prijavili policiji in sedaj ona to raziskuje. Kristina, Sanela in Tim so se tega prestrašili in opustili svoje dejanje.

 

Opisane so tri zgodbe. Takšnih zgodb je veliko, ki se vsakodnevno dogajajo tudi v Sloveniji. Žal so nekatere še bolj žalostne. V spletnih klepetalnicah, kjer prevladujejo najstniki, je veliko odraslih oseb, ki »lovijo« naivnost mladih. Nekateri jih uvajajo v svet droge, alkohola, cigaret, tretji v prostitucijo in pornografijo.

 

Težko je mladega človeka prepričati, da niso vsi prijatelji resnični prijatelji. Verjamejo medenim besedam. Odvisnost mladih od računalnika, pa naj si bodo to nedolžne igre, ali klepetanje, lahko prevede do drugačnih odvisnosti.

 

Smiselno bi bilo, da otroke že v vrtcu in osnovnih šolah poučil o »pasteh«, ki jih prinaša računalnik, računalniške igre in seveda tudi socialna omrežja.

 

Nedolžen stavek, ki ga otrok objavi, da bo družina 14. dni na počitnicah, je lahko mikavno za nepridiprave. Objavljanje fotografij lahko nekdo izkoristi za širjenje pornografske literature.

 

Današnji otroci niso zrasli ob igrici z lopatko in kanglico, z žogo in igranjem na igrišču, danes rastejo skupaj z računalnikom. Nevarnosti je vedno več in starši smo tisti, ki moramo prvi opozarjati otroke na to in njihovo pozornost preusmeriti na druge dejavnosti, kot so šport, kulturne dejavnosti, pohodi itd..

 

 

 

 

Ilustraciji: svetovni splet