»Rada te imam; ljubim te; dragi moj …«

Bila sem v družbi zelo prijetnih ljudi, kjer je gospa, že v jeseni življenja, svojemu dragemu večkrat rekla: »Rada te imam, dragi«; »Ljubim te, dragi« ali pa »Dragi moj«. Ker je to večkrat ponovila, smo ostali zbrani opazili to in jo povprašali, zakaj tolikokrat izreče svojemu dragemu te besede.

Nad njenim odgovorom smo bili presenečeni. Preprosto je dejala, da je to najmanj v življenju, kar si lahko moški in ženska vsak dan, dan za dnevom lahko podarita. Potem je življenje tako lepo, ne glede na to ali sije sonce ali pada dež na njuno skupno življenjsko pot.

Zanimivo razmišljanje. Zbrana družba se je nasmihala ob tej razlagi, zakonca se nista, pač pa spodbudila, da to počnemo tudi ostali.

Po prihodu domov sem razmišljala o teh besedah ​​in tem začetku. Morda tega res nismo navajeni, ali pa šele takrat na začetku, ko smo še strastno zaljubljeni in ne moremo drug brez drugega. Potem pa življenje postane rutina in kar pozabimo na te besede.

Pa poskusim še sama. Najprej to rečem zakonskemu partnerju. Odgovor je: »Kaj ti pa je?« Pa rečem prijatelju in njegovi ženi v družbi večjega števila prijateljev. Tišina. Šele po več urah me vprašajo, kaj bi naj to pomenilo. Pa rečem to vnukoma … Presenečena sem nad odgovorom: »Babi tudi midva te imava rada.«

»Kaj te besede razumejo le najmlajši?«