Razumem vašo bolečino

Ni minilo pet let, ko se spominjam, ko je mimo hiše pripeljalo reševalno vozilo. Iskalo je naslov sosede. Odpeljali so jo. Sosedje smo se spraševali, kako je s sosedo in po nekaj dneh izvedeli, da se ji je zdravstveno stanje tako pojavilo, da je morala ostati v bolnišnici. Potem pa so tekli dnevi, tedni, a sosede še ni bilo domov. Vnukinja, ki je pri njej živela je povedala, da so jo prepeljali v rehabilitacijski center, ker jo bodo začeli učiti hoditi in preden bo šla ven, bo dobila tudi protezo nove noge. Šok. Tišina in številna vprašanja. Zakaj?

Nekega dne se odločim, da jo obiščem. Izredno vesela me je bila. Kljub njenim 85 letom mi je z veseljem pokazala, kako »obvlada« invalidski voziček. Bila je srečna, ker je vedela, da bo dobila novo nogo. Protezo.

Po nekaj mesecih je prišla domov. Radost in nasmeh ji je narisal njen pravnuk. Vedno sta bila skupaj, z invalidskim vozičkom je staro mamo vozil sem ter tja. Tudi peš sta šla. Korak je bil počasen.

Potem pa je prišla epidemija. Soseda obiskov ni imela, saj so se domači bali, da ne bi dobila virusa. Tudi okoli ni hodila, zadrževala se je doma. V društvu smo pripravili akcijo in vanjo smo vključili tudi sosedo. Po novem letu smo ji odnesli darilo, katerega je bila nadvse vesela. V občinskem glasilu je bil o tem dogodku članek. Shranila si ga je in ga, ko je bila sama, vedno znova in znova prebirala. Tako ponosna je bila.

Epidemija pa se po letu dni ni zaključila, trajala je dalje, tedne, mesece … Spet je prišlo novo leto in odšla sem na obisk do sosede. Nič več ni bila tako nasmejana kot pred leti, njene oči so bile solzne, roke so se tresle. Vesela je bila mojega obiska. Začela je pripovedovati, mnogo je povedala, ob koncu pogovora pa zaključila: »Veš, stara sem. Ne morem več. Roke me ne ubogajo, tresejo se, kar postavim, to podrem. Zelo toplo imam, pa me zebe. Odvisna sem od tega kar mi drugi skuhajo, jaz pa bi rada jedla stvari, ki jih kot otrok nisem imela. Ves čas imam občutek, da sem v napoto; odvisno sem od hčerke, pa vnukinje in njene družine. Dovolj imam tega življenja, rada bi se poslovila in odšla. Vse me boli, boli ...«

»O, nikar tako ne govorite. Razumem vašo bolečino, ampak nikomur niste v napoto. Radi vas imajo in veseli so, da vas imajo, da lahko še popazite pravnuke.«

Soseda se je le smejala, nič ni rekel. Teden dni kasneje pa spet reševalno vozilo. Odpeljal je sosedo v bolnišnico in ni prišla več nazaj …

Stojim za govorniškim pultom in berem zadnji govor za sosedo. Zazrem se v njeno fotografijo in se vprašam: »Sem res razumela vašo bolečino?«