Rodila se je MODA

O oblačilni kulturi skozi zgodovino človeštva vemo veliko stvari, kdaj pa lahko govorimo o rojstvu mode. To sega nekako v obdobje srednjega veka:

 

V obdobju gotike, nekako 12. stoletje, so ženske nosile več oblačil hkrati. Ženski lasje so bili razpuščeni ali spleteni v dve kiti. Po cerkvenih predpisih so ženske lase spenjale v lasni vozel in jih nosile v mrežici. Kasneje so morale lase skriti pod pokrivali. Če so se lasje videli, so si jih pobrile. Tudi v tem času so se ženske barvale lase. Največ so uporabljale svetle tone, črno barvo in rjavo. Če je imela ženska naravne rdeče lase, so jo povezovali, da sodeluje s hudičem. V primeru, da si je lase pobarvala z rdečo barvo, pa je bila obdolžena čarovništva. Moški so v obdobju gotike nosili zelo oprijeta oblačila in so delovali dokaj nežno in ženstveno, a ko so odšli na bojišče so se oblekli kovinski oklep, nadeli verižno kovinsko srajco, kovinski oklep in na glavo položili šlem[1]. Za nakit so se uporabljale fine kovine: zlato, srebro in bron. Vanje pa so vnašali drage kamne, zlasti dragulje.

[1] Šlem – čelada je kovinsko pokrivalo sestavljeno iz več kovinskih delov za zaščito glave

   

      

 

O modi v srednjem veku lahko začnemo govoriti šele konec 13. in začetku 14. stoletja. Kljub vsem grožnjam, tudi s smrtjo, ki so jih »na tiho« dajali cerkveni dostojanstveniki in izvrševali plemiči oziroma fevdalci, o okraševanju in razkošnosti v oblačenju, niso uveljavili niti lokalni niti državni zakoni.

   

 

O prvi modi MI-PARTI lahko govorimo šele leta 1350, ko so jo začeli uveljavljati prav nižji sloji družbe v Frankovskem cesarstvu. Oblačila so bila zelo pisana in oprijeta. Slednja oblačila so določala razpoloženje posameznika in njegov statusni položaj. Oblačilo je bilo sešito iz različnih barvnih ploskev, imelo je tudi več dodatkov, kot so trakovi in pasove (visoki pasovi na bokih). Kratek suknjič je imel kapuco z dolgim repom, ali pa so si na glavo nadeli oprijeto kapo z dolgim repom (kruseler). Suknjič se je zapenjal spredaj z večjim številom gumbov; nekateri krojači pa so bili tako drzni, da so zapenjanje suknjiča namestili po celotni dolžini rokava.

  

Nekako 50 let kasneje so ozke rokave zamenjali viseči rokavi in rokavi v kroju vreče (Beneška republika). Padali so vse do tal. Vedno več se je začelo pri oblačilih uporabljati krzno. Vitezi so na oblekah začeli uporabljati grbe, prav tako tudi njihovi konji. To je pomenilo pomembnost posameznega viteza ter njegovo prepoznavnost. Sinovi bogatih fevdalcev so se radi oblekli v plašče oziroma ogrinjala, na katerih je bila poslikava firentiske gravure.

  

  

 

Med moško in žensko obliko plašča leta 1325, ki se je v Franciji poimenoval »houpperlande« in v Nemčiji »tappert«, ni bilo razlike, razen v dolžini. Ženski plašči so bili do tak, medtem ko so bili moški do kolen in v pasu speti s pasom. Zanimivo je tudi to, da so tkanine v tem času postajale vse bolj prefinjene in dragocene. Dejstvo pa je, da tudi ženske niso v ničemer zaostajale za moškimi. Tudi same so začele uporabljati pasove, nanje pa so obesile kraguljčke iz zlata ali srebra. To je bilo zelo moderno v Nemčij in je bilo madžarskega oziroma židovskega izvora. Pomen pa je bil zelo mogočen, saj naj bi z zvenečo osebnostjo predstavljal pomemben viteški ali knežji status. Proti koncu stoletja so to opustili. Oblačila s kraguljčki so nosili le še dvorni norčki, preprosto ljudstvo pa se je na ta račun mnogokrat posmehovalo. Iz tega obdobja je tudi zapis: »Čim večji je norec, tem večji je zvonec.«

    

 

Rdeča barva je bila tista, ki je zaznamovala srednji vek. Prav ta barva je simbolizirala pravico, veselje, spoštovanje in ljubezen. Številne barvne kombinacije so imele določen pomen. Tako se je že po barvi oblačila vedelo za statusni simbol določene osebe. Barva pa je bila tudi »sporočilo« nasprotnemu spolu.

 

Tkanine so bile za oba spola enake. V začetku 13. stoletja so tkali najboljše volnene tkanine v Angliji. Po letu 1250 pa so se pojavile številne manufakture v Beneški republiki. Sprva so bile te svilene tkanine izredno težke. Najpogostejše barve pa so bile vijoličasta, rumena, zelena, rožnata, črna ter za višji družbeni sloj purpurna barva[1]. Iz Beneške republike je prihajal tudi žamet, taft[2] in z zlatom in / ali srebrom vezani brokat[3].

 

[1] Purpurna barva – poseben odtenek vijolične barve, ki je znak višjega sloja, plemstva, uglajenosti; barva prijateljstva, deljenja, simpatije; jeze, strasti, ekstremov in po drugi strani modrosti.

[2] Taft je srednje težka, toga, gosta tkanina, rahlo kovinskega sijaja, rahlo zmečkanega videza, ki jo odlikuje preprosto vzdrževanje; material je zaradi togosti primeren za oblačila, ki držijo obliko, kot so balonasta krila in obleke, brezrokavnike, jakne, ogrinjala, itd.

[3] Brokat je vzorčasta, včasih z zlatom ali srebrom pretkana težka svila

 

               

 

Konec 13. stoletja se je močno izpopolnila tehnika vezenja. Slednje je postala rokodelska tehnika in je bila zelo cenjena, saj so z vezeninami okraševali tkanine in druge uporabne predmete.

                  

 

Ne moremo pa niti mimo frizur. Ženske so v tem času imele zelo dolge lase. Spletle so si jih v kite. Te so prosto padale po hrbtu ali pa so bile spete okoli glave. Krasile so jih številne sponke, tančice, prefinjene rute ali mrežice.

   

V 14. stoletju so ženske nosile naglavne rute ali zavijače, nekatera tudi preprosta pokrivala, ki so se imenovala kruseler[1]. Kasneje so na obroč chapel so si poročene ženske oblikovale iz belega, škrobljenega platna ženska pokrivala, ki so se zavezovala s platnenim trakom pod brado. Tko so nastajale izredno velike čepice. Iz tistega časa se je ohranila burgunska moda visokih pokrival, ki so jih poimenovali hennini[2].

 

[1] Kruseler je srednjeveško pokrivalo za ženske, dvoriščni šal, ki se je uporabljal od konca 13. stoletja do konca 15. stoletja; največjo je priljubljenost dobil v 14. stoletju. Obdelati naglavne rute z volanom v srednjeveški Evropi je bilo izredno modno. Ime "kruseler" je izhajalo iz Nemčije, vendar je ta srednjeveški šal verjetno izviral iz Bohemije. Ženske so ga nosile  v Šleziji, na Poljskem in v Nemčiji. Kruseler je bil uporabljen tudi v Angliji, kjer ga je blizu konca 14. stoletja nosila žena Richarda II.

[2] Hennini – visoko škrobljena poročenih žensk pokrivala v obliki kocke (v Franciji), v Angliji pa so se oblikovale čepice v obliki rogov, ki so bila širša od ramen in prešita z biseri, smaragdi, rubini, diamanti in/ali zlato vezenino, čezenj pa je bila tanka prozorna tkanina

 

                  

     

 

Še vedno pa so nosili izrazito špičast in podaljšan prvi del obutve[1], ki je določala statusni položaj.

 

[1] Kljunasta obutev – »izumil« jo je grof Fulko IV. Anžujski, ki jo za svoje bolne noge leta 1087 podaljševal in jo tako oblikoval, da je zgledala kot beneške gondole; v Angliji je postala hit konec 13. stoletja, v Franciji pa v začetku 14. stoletja, nato se je naglo širila po ostalih delih Evrope.

 

  

 

 

Proti koncu 14. stoletja je moda narekovala tesnejša oblačila. Pas, zlasti pri ženskih oblekah, so začeli stiskati s povezovanjem. Postala pa so moderna podložena široka ramena, ki so jih poudarjali z blazinicami ali svitki[1]. Tako moški in ženske so se posluževale podloženih ramen. Moški so postajali zelo drzni. Pregrinjala obrobljena s krznom s širokimi rameni so dopolnjevali z zelo ozkimi hlačami. Za spolne organe so na hlače pritajevali polkrožno sramno mošnjo[2] v velikosti otroške glave, ki je bila podložena. Zelo cenjeni so bili tudi klobuki. Sprva so jih izdelovali iz polsti bobrovih dlak, okrašeni so bili z dolgimi trakovi tkanin.

Tudi pri ženskah zgodnjih oblačilih so uporabljali krzno. Obleke so imele velik dekolte, ki je bil ovalne, okrogle ali »v« oblike. Dekolteji oblek so bili obrobljeni s krznom ali hermelinom[3].

[1] Svitki ali mahoitres so blazinice za poudarjanje ramen

[2] Sramna mošnja ali braguette – mošnja za zaščito moškega spolnega organa

[3] Hermelin je krzno velike podlasice (lat. Mustela erminea)

    

 

 

V 15. stoletju so začeti z omejevanjem oziroma prepovedmi okraševanja oblek. Že ženske so nosile prekrivala čedalje višja in širša ter tako pokazala vpadljivost v družbi. Iz tega obdobja pa so nune različnih redov prevzele poškrobljene kape za svojo stanovsko nošo. Iz tega obdobja so se začele uveljavljati še nekatere druge stanovske noše, kot so bili duhovniki, vitezi, obrtniki, kuharji in dimnikarji.

 

Dvorci, gradovi, škofije in samostani so bili v srednjem veku centri dvornega in cerkvenega življenja. Bili pa so tudi veliki in zahtevni naročniki oblačil, obutve ter modnih dodatkov. Razcvetela se je manufaktura. Lahko bi dejali, da je Burgundski dvor dajal poudarek kulturnemu življenju, dvornim protokolom in oblačenju, saj je prav on narekoval modo vsej Evropi. K predpisanim in zapovedanim pravilom lepega vedenja so sodila tudi določena oblačila, ki so se razlikovala med seboj (dnevna, svečana) in ločila višji sloj družbe od nižjega.

  

 

Kultura oblačenja se v evropskem prostoru ni razvijala enakomerno. Še vedno je bila slednja najbolj drzna v Franciji. Vse je bilo odvisno od vpletenosti cerkvenih dostojanstvenikov in življenje fevdalcev, meščanov in preprostih ljudi. Vsi so se zavedali, da je obleka tista, ki že na oko pokaže, da so ljudje, ki pripadajo višjemu družbenemu sloju. Po zatonu srednjega veka, ko so se začele odpirati trgovske poti, se je tudi razlika v kulturi oblačenja začela zmanjševati. Kot je bilo že zgoraj omenjeno, pa so v različnih delih kraljestva se fevdalci zgledovali po različnih mestih in tako posnemali tudi kulturo oblačenja. Vsekakor ne smemo pozabiti na stoletne vojne med katoliki in protestanti. Te so razdvojenost Evrope še povečale tudi na področju oblačenja. Francoska revolucija je z novo preprosto modo vsaj začasno izbrisala stanovske razlike v kulturi oblačenja in za nekatera področja posameznih držav lahko rečemo, da se je šele v tem času končal srednji vek, čeprav ga nekateri postavljajo v 16. stoletje.

 

Že v srednjem veku se pojavijo določeni »poklici«, za katere je bilo značilno, da so bili delavci oblečeni drugače, kot preprosto ljudstvo. Mednje je treba šteti zlatarje, kovače, mlinarje … Z razvojem mest je bilo slednjih vedno več in medsebojno so se razlikovali tudi po obleki. Tako je bilo tudi s tovorniki, prenašalci pismenih sporočil, mitninarji, lekarnarji, ranocelniki in drugimi delavci.

  

 

 

Fevdalci, ki so se oblačili po takratni »modi«, so se v hipu spremenili, ko so se preoblekli in odšli na boje. Tudi oblačilna kultura vitezov na bojiščih se je hitro spreminjala.

     

 

 

Konec 15. in začetku 16. stoletja so bili vedno pogostejši številni kmečki upori. Samo na ozemlju današnje Slovenije jih je bilo od leta 1478 do leta 1713 pet. Med Anglijo in Francijo poteka stoletna vojna in, ko se je slednja nekako umirila leta 1453, se prične v začetku 16. stoletja tridesetletna vojna med protestanti in katoliki v Svetem rimskem cesarstvu. Vsi ti nenačrtovani dogodki so močno vplivali na cesarstvo in življenje v njem. Posledica nestabilnosti se je kazala tudi v načinu življenja in posledično tudi v oblačilni kulturi.